Partnerski problemi

24. jul 2007 11:54

Dragi smrketa oz. ariella_3: Kdo je pa rekel da sta mi DALA pol hiše? Nič ni nikjer napisano in še enkrat ponavljam (pa ne zato ker bi se smilila sama sebi), da ne obsojat, če ne poznaš vseh dejstev. Naj povem, da niti ključa od svojih vrat nimam, tako da se ne morem zaklenit, če bi hotela in stalno hodijo gor, tudi kadar me ni doma. Moja starša, sta nekaj mesecev po tem, ko sem prišla prvič domov in ko sem začela hodit s sedanjim fantom zahtevala od mene (takrat sem imela 25 let), da naj ga pustim ali pa naj plačujem mesečno najemnino v lastnem domu. Tata me celo ni izpustil iz hiše, ker nisem hotela plačat, dokler nisem zagrozila s policijo. A vidve bi jo? Torej ne morem govoriti o tem, da je kaj moje. Mislim da vsak človek, ki trezno razmišlja, jasno vidi iz napisanega, da me starši niso izpustili iz svojega gnezdeca da bi poletela in mogoče tudi padla ter se na napakah učila. PS: Mogoče bi bilo pametno forum poimenovati kako drugače. urska Sporočilo je spremenil(a) primorka dne 24. jul 2007 13:19:29

24. jul 2007 11:59

Se popolnoma strinjam, da je treba določene stvari sam pri sebi razčistit,prebolet, odpustit, sprejet itd. Kar še zdaleč ni lahko, ampak se da. Lep optimističen dan vsem, zdaj pa....kaj kuhat. ciao urska

24. jul 2007 12:11

Primorka, darling, vidim, da si v stiski. Tu bi ti ladies sicer rade kaj koristnega napisale, ni pa nujno, da je vse, kar smo napisale, v resnici koristno. Morda ni nič koristnega. Ne poznamo tvoje zgodbe in tudi ni treba, da jo poznamo. In tudi mnenje si oblikujemo tako, da malo brskamo po svojih izkušnjam. Mislim, da bi bilo zate bolj koristno, da svojo zgodbo zaupaš izkušenemu in za to izobraženemu človeku - psiholog, terapevt. Ti ljudje imajo ravno pravo distanco, da lahko dobro pogledajo, kaj se dogaja, imajo znanje, da ugotovijo, kaj je vzrok in kaj je posledica, imajo izkušnje in so zanesljivo videli in slišali mnogo bolj grozne življenjske zgodbe in imajo profesionalno molčečnost. Njhova molčečnost daje moč človeku, da vse lepo po resnici in brez cenzure pove, kaj se mu dogaja in kaj se mu je dogajalo. Dragička, darling, hvala za kompliment, ampak ne pretiravat - nihče nima odogovorov na vsa vprašanja (hvala bogu). Andrić je vedno v redu branje. Knjige - mislim, da te moji izdelki s področja mednarodnih financ verjetno ne bi pretirano zabavali na dopustu, Misli o življenju in zavedanju so že napisane....)) morda bom pa kdaj udarila s kakšno fensi šmensi kuharico....)) Vendelina jr.

24. jul 2007 12:12

Joj, spet se moram oglasit - glede tega: bodi srečen, kar ti dajo, saj si dobila polovico hiše... Tudi glede tega imam podobne izkušnje... Če pogledaš čisto objektivno, je tudi ta tolažba, da ti bo nekaj ostalo, ko bojo umrli, ok. Ampak jaz si odnos staršev do otrok predstavljam tako, da starši pomagajo otrokom, oziroma vsaj naj bi jim iz srca. Nekateri jim pomagajo tako, da jim kupijo avto, hišo..., nekateri jim včasih primaknejo kakšen eur pri nakupu pohištva, posode..., nekateri mogoče v nedeljo skuhajo kosilo za otroke...., fino je, če ti v težkih trenutkih rečejo lepo besedo. Ampak povsod naj bi bila prisotna pozitivna čustva, otrok naj bi čutil ljubezen in podporo staršev. Ko sem prišla prvič iz porodnišnice, sem taščo poklicala, če pride na obisk pogledat otroka (živimo 10 minut peš narazen), pa je rekla, da danes pa ne more, ker ima zvečer telovadbo. Čez dva dni jo je fant šel iskat in prišla je praznih rok pogledat svojega prvega vnučka. Letos je prišla svojega drugega vnučka pogledat po 10 dneh in spet praznih rok. Po treh mesecih in pol mu je nato kupila dva bodija. Odkar imamo drugega otroka, je prišla k nam dvakrat, prav tako lani. Za novo leto nismo več otroci, da bi kupovala, za rojstne dneve nima (ko vsaj res nebi imela), jedla česarkoli pri njej še nisem. Sama si izbere darila v stilu zlata zapestnica in podobno. Ko pridemo na obisk k njej, nas nikoli ne vpraša kako ste, a kaj rabite (pa tu ni mišljeno le materialno), vedno poslušamo o njej in njeni drugi hčeri, kakšenkrat le pomisli name in mi reče, kdaj bom shujšala. Po drugi strani pa vidim starše, ki svojim otrokom pomagajo z nakupom opreme za otroka, jim obesijo in zlikajo kakšno perilo, pospravijo stanovanje in skuhajo kosilo - sploh, kadar so ti starši že v pokoju in imajo čas. O tistih, ki kupujejo zlatnino in odpirajo bančne račune za darilo, ne bom niti pisala... S taščo sem se že malo sprijaznila, ker imam še kar srečo s starši. Zdaj mi bo kdo rekel, da se imam za ubogo in bi mogla biti ponižno zadovoljna s tistim, kar pač dobim. Jaz pa bom rekla samo: upam, da mojim otrokom jaz ne bom taka mama in tašča. matilda

24. jul 2007 12:13

Primorka, se opravičujem - tako sem razbrala iz tvojega pisanja, da koristiš pol hiše brez najemnine, stroške pa (svoj del) plačuješ. Hotela sem ti povedat, da nekateri nimamo te sreče. To, da te tata ni hotel spustiti, dokler ne boš plačala najemnine in da si morala zagroziti s policijo, daje zgodbi nov aspekt. Sprašuješ, če bi jaz na tvojem mestu plačala. Ne vem. Mogoče bi, če bi si sicer želela živeti tam. Ali pa bi si poiskala drugo podnajemniško stanovanje. Težko je govoriti o nečem, če nisi v situaciji. smrketa

24. jul 2007 12:23

Upam da hujše kot je bilo ne bo več. Če bo tako kot je zdaj, bo vredu, mislim da so določene ladies vzele določene stvari preveč resno- mogoče ker kaj boli? Je zanimivo opazovat, kako različni ljudje smo na tem svetu in kako različno razmišljamo. Jaz si bom spravila v srce določene pozitivne besede, za katere določenim avtorkam vsaka čast. Če pa bi še katera bila pripravljena razkriti svoje probleme je dobrodošla:različna mnenja pridejo včasih prav, na koncu pa ostane človek vedno sam s sabo in mora le sam sprejeti odločitve ter razčistiti pri sebi. Si katera upa? urska

24. jul 2007 12:28

Smrketa, jaz razmišlam in sem razmišljala tako: če že moram plačati najemnino, potem jo rajši plačam neklje, kjer bom imela mir in spočite možgane?! urska

24. jul 2007 12:37

Matilda, tebe razumem, da ti ni enostavno, saj se ne gre samo za materialni aspekt, gre bolj za občutek, da tašči ni mar zate in za otroka kajne. Tudi pri nas je očetova mama zaljubljena vanj, midve z mamo sva bile zmeraj na stranskem tiru. Odkar živim posebej je bila kot moja nona pri meni enkrat za roj.dan, drugače pride k mojim na obisk, da pa bi prišla do mene in vprašala kako si kaj pa ne. Po drugi strani pričakuje da bom jaz njo obiskovala. Ampak spet smo tam, da je bolje, da se ne sekiraš in da sprejmeš tako kot pač je. urska

24. jul 2007 13:07

bolj ko berem vse skupaj, bolj jasna mi je slika. Seveda ne VEM vsega, a situacija mi je skorajda znana. Tudi konec. Sem že videla v praktičnih, dokaj bližnjih primerih. Če bi napisala, opisala konkretno, bi bili kakšni dve strašno užaljeni - to pa res nimam smisla. Rekla bi samo eno - od živali se v bistvu ločimo samo po možnosti govora (in vsem kar je iz tega potem izšlo). Zakaj tega ne uporabimo? Zakaj - če nismo v stanju mirno povedat vsega, ne napišemo pismo in ga namesto pogovora damo "nasprotni strani"? Razčistimo in pojasnimo kaj nas boli, kaj si želimo, ob čem trpimo? Koliko stvari bi se pokazalo za popoln nesporazum! Koliko bremen bi lahko mirno odložili! Moji otroci so zdoma in me kličejo po telefonu. Normalno se mi je zdelo, da jih jaz ne - kako pa naj bi vedela kdaj je primerno, kdaj imata čas klepetati, zaposlena kot sta.....medtem ko sem jaz pretežno "na razpolago". Pa me hči zadnjič par dni ni poklicala. Zaskrbelo me je, pa sem jo poklicala jaz - in odziv? "Končno tudi tebe enkrat zanima kako je z mano"!!!!!!!! Kajne kako zelo hudo se lahko motimo? Pogovorili sva se a po malem me začenja skrbeti, če imava morda še kakšen tak nesporazum kje - v kakšnem levem predalu, kdo ve....? Pa samo to še - saj poznate tisti pregovor, da "če na avtocesti vsi avtomobili vozijo v nasprotno smer - si na napačni strani ti" V nobenem primeru nobeden ni vedno samo žrtev. Kdor ima tak občutek, bi moral vzeti to kot znak za alarm in začetek sprememb pri sebi. Lisa

24. jul 2007 13:14

 

Moj življenjska filozofija je: Najsrečnejši ljudje nimajo nujno vsega v izobilju; oni samo izrabijo najboljše od vsega, kar jih doleti.

V tem paketu so tudi solze, ki smo jih pretočili, da smo lahko bili srečni, pa še kaj drugega. Kot sem že omenila v svojem prejšnjem oglašanju na tem forumu: vsaka odločitev ima dobre in slabe posledice, na nas pa je, da ocenimo, katere bomo lažje prenesli in se temu primerno odločamo. Je pač tako, da je vedno nekaj odvečne prtljage v tem našem življenju, kakršnokoli že je.

 

So pa trganja vezi med otroci in starši hudo zapletena zadeva. Tudi pri nas doma je bilo slišati, od tasta in tašče, češ vse, kar sva ustavrila, sva delala za vas. Pa jima je svakinja hitro zaprla usta z besedami, da sta delala zase, saj navsezadnje vse to tudi uživata, njiju, otrok, nista nič spraševala, kaj bi in kaj ne bi. Dodala je tudi, da onadva z možem delata predvsem zase, da pa drži, da bosta otroka od tega kar nekaj imela.

 

Kakorkoli obračamo zadeve, odnosi so vedno dvotirna zadeva.

Mi tu lahko samo malce nakladamo o svojih izkušnjah in o drugih ugibamo, za vsak pameten nasvet pa je nujno poznavanje obeh plati zgodbe. Predvsem pa se je treba pogovarjati in znati poslušati.

 

In ker Vendy tako stimulativno deluje, sem pomislila na najinega skupnega arabskega pesnika , ki je zapisal: Ker ne veš, kaj preži nate jutri, se potrudi, da boš srečen nocoj; vzemi majoliko vina, sedi v lunin svit in uživaj, misleč, da te bo luna jutri morda iskala zaman.

 

Malo me zanese včasih, ampak ko pa dobre misli kar kipijo od življenjskih naukov. mamamia

mamamia