7. jul 2007 15:03
Saj ni treba, da upoštevate, vendar so pravila takale : poslovna ženska ne nosi belih čevljev, pa tudi lakastih ne. Če nosi krilo, sevda v poslovni dolžini, mora imeti vselej oblečene nogavice. Pojav samostoječih je bistveno olčajšal zadevo. V službi ima v predalu vedno rezervni par nogavic, saj ne gre, da bi paradirala z raztrganimi. Dekolte je sorazmeren s položajem v podjetju. V rožasti oblekici se ne napreduje. Nohti na roki segajo le 2 mm čez rob in niso oblikovani v dolge kremplje. Primerno je nositi le dva prstana in ne cele draguljarne. Će nosite odprte sandale, morajo biti noge urejene, nohti in pete pa sploh. (...)
Tole so navodila za službene namene. Seveda je v prostem času marsikaj drugače.
Se pa spomnim, da me je pred leti poklical direktor in mi naložil, da naj preverim, če je dopustno, da delavka med delovnim časom nosi majčko in dela s kupci, pri tem pa kaže popek. In je bilo treba pripraviti neka pravila o oblačenju.
Sem se pa nekega dne skoraj spotaknila, ko sem v poletnem dnevu na hodniku srečala žensko, ki je imela popolnoma gol hrbet. To je bilo primerljivo le še z dogodkom, ko sem sredi zime, zunaj je bilo minus 20 zagledala uslužbenko, ki je paradirala - v kratkih hlačah, črnih nogavicah in visokih škornjah. Zdelo so mi je neprimerno, pa ne samo meni.
Ko je pred nekaj leti umrla moja ljubljena teta, je prišla k mrliškemu odru tudi njena nečakinja. Bilo je sredi poletja, obuta je bila v plažne natikače, ki so veselo odmevale po mrtvašnici, nosila je pisan cekarček, ja oblečena je bila v črno oblekico, ki je več odkrivala kot skrivala. Oblekico si je izjemno šlampasto najbrž kar sama popravljala, saj je bil en všitek na hrbtu približno 10 cm krajši od drugega. . Kot kaka turistka je vzela iz cekarčka mali fotoaparat in malo pofotkala. Bila sem zgrožena, ker se mi je zdelo, da v taki izdaji ( tudi zaradi žalujočih, torej mene ), ne more biti obhod mrtvaškega odra podoben ogledu spomenika na trgu.
Po pogrebu je sedla v zelen BMW ( ki je jemal dih moškim). Barva, ki se je ujemala z zeleno barvo leč, ki jih je tistega dne nosila.
Kriterije, kaj je za nas primerno in kaj ni, določimo sami. Nekateri bolj, nekateri manj kritično. Pri tem je treba gotovo upoštevati priložnost, postavo in upoštevati tudi svoj položaj v družbi. So okoliščine, v katerih si ne moreš privoščiti vsega, kar ti pride na pamet.
F r i n a