24. maj 2007 12:32
En pameten Žid (sem pozabila, kdo) je pogruntal naslednjo matematično enačbo: jezik = dialekt + vojska + mornarica. Nekateri Hrvatje, ki so ohranili smisel za humor in distanco, se znajo norčevat iz hrvaškega novoreka, s hlebom na čelu - ne moreš resno jemati jezikovno političnih preporoditeljev, ki nemilosrcno mecejo "hleb" iz slovarja, hkrati pa častijo Ivana Mažuraniča (iz pesnitve Smrt Smail Age - "Hljeba, hljeba, gospodaru! Davno ne vidjesmo hljeba!") kot enega največjih hrvaških pesnikov in domoljubov (kar brez dvoma tudi je). Prav tako, kot se nameravam jaz, dokler mi bo dusa dala, norcevat iz ubikvitarno vsiljenega oljčnega olja (mi smo mu rekli olivno), razpočnic, ugodnic, trdin in mečin, se bom smejala tudi domislicam nekdanjih bratov in sedanjih sosedov. Sem pač rasla ob Alan Fordu in Odpisanih, zato lahko berem v originalu tako Kaporja kot Baretića, in imam do neke mere vse te jezike za - vsaj malo - svoje. In tu ne gre za nikakršno jugonostalgijo, samo zavest o mejah našega jezika - in našega sveta, če parafraziram Wittgensteina. lp, proxima