Soseda Albina, kokoške in cekar

blog: razmišljanja / ostalo, avtor: lucka52 

O prijateljstvu in o navidezno nepomembnih stvareh. Navidezno.

Malo je tistih, ki se lahko pohvalijo, da imajo sosede za prijatelje. Več je tistih, ki pravijo, da je treba biti s sosedi v dobrih odnosih, ker pač nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval.  Zelo malo pa je tistih, ki najdejo v sosedih prave  prijatelje. Tiste res  prave, redke in dragocene, take z veliko začetnico.

 

Albina jih je imela nekaj čez osemdeset, ko sem jo spoznala. Predstavila se mi  je dobesedno takole:

"Albina sem, tvoja soseda. Čisto pošteno bom povedala, da sem postala radovedna, kakšna da si.

Ženske so te kritično ogledovale v nedeljo, ko so te videle pri maši. Baje si bila zelo lepo oblečena in tudi zato sta te takoj  opazili oni dve dežurni opravljivki, Messaggero in Gazzettino ( ime sta dobili po dnevnem časopisju, seveda zaradi kronike in novic,  sem zvedela kasneje).

Saj res, a sploh razumeš naš jezik?  Pa res hodiš tudi k maši? Mislila sem, da ste tam čez, v Jugoslaviji, čisto vsi komunisti..."

 

Smeh, veliko smeha in močan stisk roke." M.  mi je ime..."

 

Tako se je začelo najino prijateljstvo, prvo in nemara edino pravo prijateljstvo, odkar sem se preselila sem. 

Na obisk je prihajala vsaj dvakrat na teden, popoldne in nikoli brez "dela".

V cekarju iz koruznega ličja je  imela  pletenje. Ob čaju ali kavi sva se pogovarjali in vsakič je spletla nekaj kvadratkov iz katerih so kasneje nastajala pregrinjala. Za otroke, vnuke in pravnuke, sorodnike. Tudi meni je hotela splesti eno, ampak... ko je iskrenost le prevladala, sem nekako izdavila da...da mi taka pisana pregrinjala niso nič kaj všeč.

" Preveč barv na kupu", sem se nerodno opravičevala.

"Meni so pa močne  barve strašno  všeč, pa zlato imam rada; nemara sem  malo "ciganske sorte", se je smejala. "Moja stara mama je bila Črnogorka in kdo ve, če nisem tega načina oblačenja podedovala po njej."

Vedno je bila namreč oblečena v živahne, pisane barve, z debelo zlato verižico okrog vratu. Ob nedeljah si je nadela še ene par zapestnic. Sicer pa urejena do potankosti in le zgarane roke so jo izdajale da ni "gospa", da ji življenje ni prizanašalo. 

 

"Cekar mi je pa všeč, tega  bi pa res rada znala splesti",  sem dodala." Me boš naučila? "

 

"Cekar? Čisto zares?  In kje naj dobim model zanj, pa ličje?  Koruzo dandanes  pobirajo strojno in vse uničijo, cekarjev pa najmanj petdeset let ne plete nihče več;  "stampe"(modele) smo vrgli proč.  Že dolgo so iz mode, danes je moderno  le to, kar ima ime in podpis,  pa plastično mora biti! Čisto vse je plastično, tudi nasmeh in ljudje. Ti se pa rada smeješ, od srca, zato si mi všeč. Pa iskrena si,"  je bila zadovoljna.

 

"Veš, ko smo pletli cekarje, je bilo  hudo, miseria nera, revščina... preživeli smo s tem, pletli smo jih zvečer, utrujeni od celodnevnega garanja. Tudi otroci so pletli. Krvave žulje so imeli na prstkih, veš."

Ob tem se je spomnila hčerke, ki se je utopila v potoku tik za našo hišo. Dve leti je imela, ko se je zgodilo. Več kot šestdeset let je minilo od takrat, ampak bolečina je še zmeraj živa...

 

"Ja zakaj pa nimaš kokoši," je nekoč vprašala." Tako rada kuhaš in pečeš,  jajca pa kupuješ,  to je vendar greh! Pa toliko zemlje imaš okoli hiše! Preveč grmovja in rož, preveč! Tudi za kurnik imaš prostor, pa za koruzo tudi!"

 

Se ve, da sva šli kupit kokoši !

Naučila me je vsega kar je bilo treba vedeti o njih. Doslej jih nisem imela in malo strah me je bilo novih živalic, o katerih sem vedela bolj malo. Za dober začetek so kokoške dobile imena in Albina je nejeverno zmajevala z glavo.

"Pa prav Lidija si ji morala dati ime, tisti rdečkasti.Tako je bilo ime moji botri, še dobro da je pokojna..."

Narobe svet, da imajo kokoši imena!

 

 

Bil je božični večer, ko je je pozvonila.  V rokah  je imela velik zelen paket, ovit v rdečo pentljo in majhne, utrujene oči  me gledale še bolj prijazno kot ponavadi.

"Miren, srečen Božič ti voščim pa ...tole sem naredila zate!" Objela me je in mi dala zavoj.

V njem je bil cekar, ravno tak, kot je uganila, da mi bo všeč, v toplih  odtenkih rjave barve.

Sama ga je spletla, skoraj devetdesetletna.

Samo zame! Ni mi povedala, kako dolgo je iskala lesen model in koruzno ličje, ki ga je  potrpežljivo pobarvala v mojo najljubšo  barvo.

 

 

Albine ni več,  pred sedmimi leti se je poslovila.

Kadarkoli grem na pokopališče se ustavim pri njej in ji v mislih pripovedujem,  da imam še vedno kokoške, pa ne le to, tudi koruzo sem posadila in na tečaj sem se vpisala.

Da bom sama znala splesti cekar in to iz mojega, domačega  koruznega ličja. Za zdaj sem se naučila in naredila le košarice, za kruh ali grisine bodo.

  

Ampak naslednje leto bom spletla tudi cekar, zagotovo.

 

In morda ga bom tudi jaz lahko podarila komu, ki ( še ) ceni majhne, navidez nepomembne stvari.

 

 

Še eno sliko moram objaviti...po zaslugi Albine sem danes nesla v mlin domače  koruzno zrnje in po strašno dogem času bom ponovno jedla polento, čisto mojo, brez kemije. Vse naravno, vsaj kolikor je v teh" strupenih" časih  sploh možno.

Eno zelo staro sorto zrnja sem dobila od prijaznih punc iz prekmurskega Pomelaja, vse naprej pa je ročno, sajenje, pletje, zalivanje, ličkanje.

Tudi  polenta iz te moke bo nekaj posebnega,  tako kot je posebno vse, kar me veže na Albino.

 

 

 

Mandi Albine, dulà che tu sês...

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

lucka52  

kuha že od: 13.7.2007

Št. objav: 1939

Vrtejbenka, seveda sem. Celo tisto "ta pravo" iz Male Polane sem posadila.

Človek kar ne more verjeti. Tista njihova neškropljena in zagotovo bio zrna, so vzklila skoraj vsa, kupljena, torej zagotovo tretirana, pa mnogo slabše. Več kot očitno torej, da so tudi talni zajedalci čisto zasvojeni s kemijo. in ne vedo več, kaj je naravno.

lucka52  

kuha že od: 13.7.2007

Št. objav: 1939

Zelo vesel

Tale zadnja fotka je posebej za Vrtejbenko, da mi bo malo fouš...

Nedaleč od nas nas sem končno le staknila en zelo star in občasno še delujoč vodni mlin in včeraj nesla polovico mojega pridelka tudi zmlet. Ostalo polovico bodo dobile kokoške.

Tako bom jedla čisto mojo polento, kar verjeti ne morem.

rimljanka  

kuha že od: 14.2.2005

Št. objav: 17822

Vesel

"Fouš" sem ti, toliko, kot ti privoščim, tudi jaz.

mišzmoke  

kuha že od: 28.8.2010

Št. objav: 4551

Lučka, uživaj v polenti!

Si pa tale mlinar ne dela utvar

lp

lucka52  

kuha že od: 13.7.2007

Št. objav: 1939

Vesel

Hvala, polente še nisem naredila, sem pa danes spekla koruzne piškote in so odlični. Domača jajca, limone in zdaj še moka so že sami po sebi garancija za dober izdelek.

Ja napis je tudi mene pritegnil...upam, da ni preveč preroški...

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
MOJ vrtmalaga
malo za hecanjica1998
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti