Kremšnite, kremne rezine - kot z Bleda
Soseda Albina, kokoške in cekar
blog: razmišljanja / ostalo, avtor: lucka52
O prijateljstvu in o navidezno nepomembnih stvareh. Navidezno.
Malo je tistih, ki se lahko pohvalijo, da imajo sosede za prijatelje. Več je tistih, ki pravijo, da je treba biti s sosedi v dobrih odnosih, ker pač nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval. Zelo malo pa je tistih, ki najdejo v sosedih prave prijatelje. Tiste res prave, redke in dragocene, take z veliko začetnico.
Albina jih je imela nekaj čez osemdeset, ko sem jo spoznala. Predstavila se mi je dobesedno takole:
"Albina sem, tvoja soseda. Čisto pošteno bom povedala, da sem postala radovedna, kakšna da si.
Ženske so te kritično ogledovale v nedeljo, ko so te videle pri maši. Baje si bila zelo lepo oblečena in tudi zato sta te takoj opazili oni dve dežurni opravljivki, Messaggero in Gazzettino ( ime sta dobili po dnevnem časopisju, seveda zaradi kronike in novic, sem zvedela kasneje).
Saj res, a sploh razumeš naš jezik? Pa res hodiš tudi k maši? Mislila sem, da ste tam čez, v Jugoslaviji, čisto vsi komunisti..."
Smeh, veliko smeha in močan stisk roke." M. mi je ime..."
Tako se je začelo najino prijateljstvo, prvo in nemara edino pravo prijateljstvo, odkar sem se preselila sem.
Na obisk je prihajala vsaj dvakrat na teden, popoldne in nikoli brez "dela".
V cekarju iz koruznega ličja je imela pletenje. Ob čaju ali kavi sva se pogovarjali in vsakič je spletla nekaj kvadratkov iz katerih so kasneje nastajala pregrinjala. Za otroke, vnuke in pravnuke, sorodnike. Tudi meni je hotela splesti eno, ampak... ko je iskrenost le prevladala, sem nekako izdavila da...da mi taka pisana pregrinjala niso nič kaj všeč.
" Preveč barv na kupu", sem se nerodno opravičevala.
"Meni so pa močne barve strašno všeč, pa zlato imam rada; nemara sem malo "ciganske sorte", se je smejala. "Moja stara mama je bila Črnogorka in kdo ve, če nisem tega načina oblačenja podedovala po njej."
Vedno je bila namreč oblečena v živahne, pisane barve, z debelo zlato verižico okrog vratu. Ob nedeljah si je nadela še ene par zapestnic. Sicer pa urejena do potankosti in le zgarane roke so jo izdajale da ni "gospa", da ji življenje ni prizanašalo.
"Cekar mi je pa všeč, tega bi pa res rada znala splesti", sem dodala." Me boš naučila? "
"Cekar? Čisto zares? In kje naj dobim model zanj, pa ličje? Koruzo dandanes pobirajo strojno in vse uničijo, cekarjev pa najmanj petdeset let ne plete nihče več; "stampe"(modele) smo vrgli proč. Že dolgo so iz mode, danes je moderno le to, kar ima ime in podpis, pa plastično mora biti! Čisto vse je plastično, tudi nasmeh in ljudje. Ti se pa rada smeješ, od srca, zato si mi všeč. Pa iskrena si," je bila zadovoljna.
"Veš, ko smo pletli cekarje, je bilo hudo, miseria nera, revščina... preživeli smo s tem, pletli smo jih zvečer, utrujeni od celodnevnega garanja. Tudi otroci so pletli. Krvave žulje so imeli na prstkih, veš."
Ob tem se je spomnila hčerke, ki se je utopila v potoku tik za našo hišo. Dve leti je imela, ko se je zgodilo. Več kot šestdeset let je minilo od takrat, ampak bolečina je še zmeraj živa...
"Ja zakaj pa nimaš kokoši," je nekoč vprašala." Tako rada kuhaš in pečeš, jajca pa kupuješ, to je vendar greh! Pa toliko zemlje imaš okoli hiše! Preveč grmovja in rož, preveč! Tudi za kurnik imaš prostor, pa za koruzo tudi!"
Se ve, da sva šli kupit kokoši !
Naučila me je vsega kar je bilo treba vedeti o njih. Doslej jih nisem imela in malo strah me je bilo novih živalic, o katerih sem vedela bolj malo. Za dober začetek so kokoške dobile imena in Albina je nejeverno zmajevala z glavo.
"Pa prav Lidija si ji morala dati ime, tisti rdečkasti.Tako je bilo ime moji botri, še dobro da je pokojna..."
Narobe svet, da imajo kokoši imena!
Bil je božični večer, ko je je pozvonila. V rokah je imela velik zelen paket, ovit v rdečo pentljo in majhne, utrujene oči me gledale še bolj prijazno kot ponavadi.
"Miren, srečen Božič ti voščim pa ...tole sem naredila zate!" Objela me je in mi dala zavoj.
V njem je bil cekar, ravno tak, kot je uganila, da mi bo všeč, v toplih odtenkih rjave barve.
Sama ga je spletla, skoraj devetdesetletna.
Samo zame! Ni mi povedala, kako dolgo je iskala lesen model in koruzno ličje, ki ga je potrpežljivo pobarvala v mojo najljubšo barvo.
Albine ni več, pred sedmimi leti se je poslovila.
Kadarkoli grem na pokopališče se ustavim pri njej in ji v mislih pripovedujem, da imam še vedno kokoške, pa ne le to, tudi koruzo sem posadila in na tečaj sem se vpisala.
Da bom sama znala splesti cekar in to iz mojega, domačega koruznega ličja. Za zdaj sem se naučila in naredila le košarice, za kruh ali grisine bodo.
Ampak naslednje leto bom spletla tudi cekar, zagotovo.
In morda ga bom tudi jaz lahko podarila komu, ki ( še ) ceni majhne, navidez nepomembne stvari.
Še eno sliko moram objaviti...po zaslugi Albine sem danes nesla v mlin domače koruzno zrnje in po strašno dogem času bom ponovno jedla polento, čisto mojo, brez kemije. Vse naravno, vsaj kolikor je v teh" strupenih" časih sploh možno.
Eno zelo staro sorto zrnja sem dobila od prijaznih punc iz prekmurskega Pomelaja, vse naprej pa je ročno, sajenje, pletje, zalivanje, ličkanje.
Tudi polenta iz te moke bo nekaj posebnega, tako kot je posebno vse, kar me veže na Albino.
Mandi Albine, dulà che tu sês...
Blogi istega avtorja
Mnenja o blogu
Lučka, le nasadi zadosti koruze, pa še me kaj prispevamo in tečaj - bo. Pa pridno vadi vmes. Uf, se že veselim.
Čudovito napisano, hvala!
Le s tem se ne strinjam, kar je zapisala Anja: 'v tem izprijenem človeškem svetu, polnem prevar, zlobe, hudobije,....' Sicer nimam v bližini nobene 'Albine', a vseeno verjamem in tudi svoje otroke učim, da so še dobri ljudje in da so poštenje in dobrota vrednote, ki ne smejo izumreti. Če bomo vsi mislili in govorili le o tem, kako pokvarjen je svet, sploh ne bomo opazili, koliko dobrega je še na njem.
Lučka oprosti, če sem posmetila, a ti in tvoje kokoške ste dokaz, da gre povsod lahko na bolje.
Lučka, lepo in hvala za ta zapis.
Hvala za lep zapis. Opazila sem, da nas je kar neka takih, ki nismo ostale "hladne" ob tem pisanju. Mislim, da marsikdo pogreša eno takšno Albino, ker takega "medsoseskega" sodelovanja skoraj ni več. Na žalost.
Hvala.
No, tudi jaz se lahko pohvalim z eno tako Albino, ki je sicer Tončka. Morda pa napišem kaj o njej. Ni sicer moja soseda, ampak se pogosto ustavim pri njej in jo izjemno cenim.
Rimljanka, zapiši! Takih zgodbic ni nikoli preveč, pravkar mi je srce ogrela Tulka z zapisom o "avtomobilski solidarnosti", pa še in še bi brala! Naj v tem duhu poteka čimvečkrat tudi naše kulinarično forumsko potovanje v novem letu :)
Draga Lučka tvoja izpoved me je pripeljala do solznih oči, globoko se je dotaknila moje duše. Isreno rečeno me navdaja z vero in upanjem, da so še dobri, prisrčni in iskreni ljudje, ki ne vidijo samo sebe, svoje koristi....veselilo bi me, če bi bila tudi sama med tvojimi učenci ....
Lučka, vsaj nekaj časa si lahko prijateljevala z res iskreno in dobrosrčno osebo. Marca bo dve leti, kar je mirno zaspala tudi moja 88 letna soseda, ki je živela sama in sem ji bila edina svetla luč, kateri se je lahko potožila, pripovedovala zgode in nezgode iz svojega življenja......mogoče tudi sama kdaj zberem pogum in vam vsaj malo približam njeno zares "polno" življenjsko pot. Danes si mi polepšala dan.
galja
Tvoja zgodba mi je priklicala solze v oči. Spomnila sem se naše sosede Micke. Ko sem se preselila k možu, sem bila mlada, komaj 18 let sem imela. Večkrat je prišla na obisk, jaz sem jo pa sprejela kot babico. Če je kakšen dan ni bilo, sem poslušala korake, kdaj bodo prišli po gozdu. Ta mladi niso imeli časa za njo, pa je prišla k nam po tolažbo. Micke že tri leta več ni, meni se pa zdi, da še vedno slišim njene korake in posodo za smeti, ki jo vleče za seboj. Zelo zanimivo se mi zdi, da prav tako velike starostne razlike, lahko zgradijo tako močne vezi.
Za mene ni nič lepšega in bolj navdihujočega kot so starejši ali stari ljudje, polni modrosti, razumevanja in dobrote, znanja in širokosrčnosti... z globokimi, mirnimi očmi, ki se zaiskrijo, kadar je to potrebno in ustvarijo tiste hudomušne gubice v kotičkih...
Lučka, toplo me boža tvoj zapis.
Seveda se prijavljam na delavnico Albininih cekarčkov, nujno!!
Rimljanka,galja, kvačkarica, napištite tudi ve kaj o vaših znanih prijaznih obrazih.
V teh čudnih časih ko se vrednote izgubljajo, spoštovanje in upoštevanje starejših pa mirno rečem, da ga ni več, so zgodbe kot je lučkina, pravi balzam za dušo. Dajmo, naredimo kaj, da nam bo svet lepši.
Z mojo hčerko sva se nedavno pogovarjali kako se za ogledovanje izložb najde vedno čas, znajo te premamiti in kupiš, kar ne potrebuješ. Za stvari ki te res razveselijo in so zastonj pa ni več časa. Droben cvet, prijazen nasmeh, povabilo na klepet, srečanje z ljudmi, ki jih dolgo nismo videli. Pa kam se nam tako grozno mudi? Posvojimo tudi mi kako Albino, če nimamo babice, delajmo včasih družbo komu ki je sam, pojdimo , povprašajmo soseda kako mu je , morda pa kaj rabi pa ne upa vprašati.
Postanimo nazaj ljudje, s srcem in posluhom za sočloveka.
Zares lepo napisano...mal solz v učkih pa mal kocine grejo pokonc...res lepo.... :) ja, jst bi se tudi učila delat cekrčke... :) in vsekakor imaš pravo ime-Lučka....si bila velika lučka Albini :)
Hvala Lučka, za tale zapis. Še so ljudje, še so zgodbe. Samo čas zapravljamo za delo, tehnologijo, neumnosti, sočloveka pa ponavadi niti ne opazimo.
Čudovito in slikovito zapisano. Tudi jaz sem se našla. ko sem se preselila na podeželje. Tukaj še vedno obstaja skromnost in spoštovanje do staršev. Pa tudi denar ni vse. Samo čas, ki ga posvetimo drug drugemu.
Tudi moja babica plete cekerje in prav rada pripoveduje kje se je naučila plesti, kaj so včasih počeli...
Stara je že 88let in še vedno (čeprav dosti redkeje kot včasih) splete kak majhen cekrček.
Tukaj je pa tudi delček njenih umetnosti:
Upam, da si znanje prevzela od nje.
Danes sem se nekako zazrla v ta blog in prebrala to zgodbo.Napisana je s toliko topline čuteče, če bi bilo tako med vsemi ljudmi nebi nikoli rabili"sodišč", če lahko dam to prispodobo.
Zdaj, ko je hiter tempo življenja, ko se ljudje marsikje komaj pozdravijo.Vsak hiti po svoje.
Ni kaj dodati Pirnica,SuzanaZ še mnogi res ste lepo povzeli kar nam je povedala Lučka.Srečno in hvala.
Forumi (vroče teme)
Kaj jutri za kosilo? | Trixi |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti
Rezanci Barilla s slanino in gobami