28. mar 2007 16:50
Sama sem morala na štirih petedesletnicah (strici, tete, sodelavci) imeti slavnostni govor in voditi program. Prvič je bilo zaradi tega, ker so se vsi ostali poskrili od treme in je izpadlo, pa daj ti, imaš kilometrino nastopanja, pa predavaš, pa vodička in kulturna animatorica si bila v študentskih letih. Potem so me pa še trikrat pregovorili in jaz, dobra duša, sem pristala. Na vseh je bilo več kot 100 ljudi.
Na dveh je bilo super, na dveh sem pa iz petnih žil vleka, da je stvar stekla. Hočem reči, tudi, če imaš en program, ki naj bi vžgal in tudi če imaš publiko, ki ja bi jo poznal (sorodstvo) - še ni nujno, da stvar steče. Ljudje pridejo na take proslave različne volje in če so čudne energije (a ni bil še nihče na kakšni družinski zabavi, kamor je vsaj en par prišel malo skregan in sta se potem držala cel večer?) in če so čudne energije se je treba mnogo bolj potruditi. V scenariju (moraš imeti več rezervenih variant, če osnovna ne funkcionira) in izvedbi. Mora biti toliko zanimivo, da bodo vsi spremljali (ker je hudič, če ti malo motiviraš publiko, da naj sodeluje, vmes ti pa ena skupinica ves čas je, pije in se med sabo pogovarja - nedovoumen signal, da niti ti, niti igra nista posebej zanimiva), da ne bo preveč dolgo trajalo (ker dlje kot zadeva traja, več je verjetnosti, da bo napetost padla in ne bo več zanimivo) in da slavljenca pri tem ne smešiš (npr: napihovanje kondomov je čisto zabavna stvar na dekliščini, medtem ko na petdesletnici ne funkcionira, kot tudi štosi o domnevo usihajoči spolni moči niso posebej primerni). In kdor nima vsaj nekaj veščin iz tovrstnih področij (in v tem kontekstu sem rekla, da so tudi šolske proslave ok izkušnja), bo težko ravno na petdesetletninici zablestel v scenariju in organizaciji skečev. Težko kakšna stvar uspe iz prve. Ponavadi je treba večkrat vaditi. Bolj kot je stvar težka, več je treba vaditi.Zabaven biti je hudičevo težko. Recimo, vsi toliko hvalijo Jurija Zrneca - pri njemu izgleda vse tako spontano in tako enostavno: jasno, da izgleda, ker ima človek poleg izjemnega talenta za sabo leta vaj, leta nastopov, leta različnih izkušenj....Že vidim, bo kdo rekel, saj nihče ne pričakuje, da bo na enem rojstnem dnevu performans v stilu Jurija Zrneca. Jasno, da ne. Ampak tudi za rojstnodnevno zabavo mora biti glavni zabavljač nekdo, ki ima pred tem, ko se loti zabavati ljudi na rojstnem dnevu, izkušnje iz nastopanja pred ljudmi, mora vedeti, če ima zadosti karizme (zelo enostaven tekst: stopiš v sobo, polno ljudi in pogledaš, v kolikšnem času te bodo opazili, če te po 5-ih sekundah razen garderoberja ni nihče opazil, potem te karizme ni), da bo sploh prepričjiv itd itd.
Pa saj ni čisto nič narobe, če nima vsak te energije (bogpomagaj, če bi jo imeli vsi, bi bila štala) in talenta - samo ni ravno posrečeno pričakovati, da bodo potem ad hoc poskusi zabave izredno uspeli. In ni posebej dobro za samopodobo, če si hotel narediti skeč, pa se ni nihče smejal. Tule sem že večkrat prebrala prošnje v stilu: mi imamo pa naslednji teden zabavo, nobeden od nas ni psoebej zabaven, radi pa bi se zabavali, ali imate kakšne ideje, da bi blo fajn? Me je že večkrat imelo, da bi odpisala: pa saj ni nič narobe, če niste posebej zabavni, glavno je, da se imate radi, držite se tega in ne poskušajte biti nekaj, kar niste.
Petra1 pravi, da ni treba, da je vse po reglcih kot na šolski proslavi (pa ne katero osnovko si pa ti hodila, da ste imeli tako strog režim, tista z ravnateljem mi je najbolj špasna?). Če je šolska proslava oznaka za togost, potem se strinjam - ne sme biti togo na zabavi za rojstni dan. Samo, če stvar ni preizkušena, potem ipzade toga. Recimo, limbo dance je ena zelo enostavna zadeva za sproščanje vzdušja, ampak za limbo dance moraš vedeti, da se ga bo takoj lotilo vsaj pet ljudi, ostali pa se jim bodo prej-ali-slej pridružili. Če pa nimaš tistih prvih pet pogumnih, ti točka prpoade. Petra1, tudi praviš da bi bila ganjena tudi v primeru, da skeči ne bi ravno uspeli, ker bi ti bilo lepo ob misli, da se je nekdo potrudil. Petra1, let"s be honest. Ganjeni smo samo nad nastopi otrok. Oni so edini, ki so nepopisno ljubki, ko se zmotijo. Pa tudi, če koga pri petdesetih razveseli že samo to, da je zanj nekdo nekaj naredil (čeprav tisto, kar je naredil, v bistvu ni uspelo), potem se mi taka oseba izredno smili - ker v prvih petdesetih letih ni imela te sreče, da bi spoznala, da je najbolj normalna stvar na svetu, da ti nekaj narediš za ljudi, ki jih imaš rad in da ves čas to tudi dobivaš nazaj. Če moraš petdesetl let čakati, da sploh nekdo nekaj narediti zate.....bog pomagaj...
Sem naredila eksperiment: Postavila sem se v čevlje petdeseletnika, ki je povabil sorodstvo na svoj rojstni dan. Kot petedeseltnik ne pričakujem veliko od tega rojstnega dneva (pobožno upam, da ne bom dobil kopice butastih ali pa kičastih daril), rad bi, da bi se ljudje lepo družili....in nekje na tej prireditivi mi dajo abrahamovo prisego in moje ne najbolj komično sorodstvo skreiralo en skeč, ki ga najbolje ne razumem, ampak mora biti smešno....PA NAJ HUDIČA ŽE NEHAJO! TO JE MOJ ROJSTNI DAN IN BI SE MORAL SAM IMETI FINO MED LJUDMI, KI JIH IMAM RAD, ZDAJ SE MORAM PA DELATI, DA MI JE TISTO SMEŠNO, ČEPRAV MI SPLOH NI IN SE MORAM NA SILO SMEJATI IN AFNE GUNCATI, OSTALI PA LEPO JEDO IN HRANO, KI JO ONI JEDO, BOM MORAL JAZ PLAČATI IN KAJ MI JE BILO VSEGA TEGA SPLOH TREBA!!! Hočem reči, moj petdesetletnik ni bil ravno ganjen.....
Upam, da je Dašin stric bolj mil in prijazen, kot je moj namišljni petdesetlnik. Upam tudi, da ima Daša vsaj nekaj talenta (če že, kot sama pravi, izkušenj nima), da bo kolikor toliko prepričljiva na tisti petdesetletnici.
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 28. mar 2007 16:54:39
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 28. mar 2007 17:02:29