23. avg 2010 11:30
Imam ogromen litoželezni vok, ki je v uporabi predvsem, ko pridejo obiski. Vsa posoda ima obliko voka, le spodaj je ravno odrezana v ploščo, ki ima premer skoraj tak, kot je premer največje plošče na indukciji. Na plinu je trajalo kar precej časa, da se je vok segrel na delovno temperaturo, zdaj na indukciji pa se segreje bistveno hitreje, ni za primerjati. Indukciji dajem v tem primeru in iz lastnih izkušenj čisto desetko, plinu, na primer, trojko.
Res pa je, da je pravi orientalski vok iz tolčenega železa spodaj polkrožno zaključen in že zaradi svoje oblike ni primeren za indukcijo. Plinski gorilniki v kitajskih ali drugih restavracijah, kot sem opazil, so bistveno močnejši kot pri nas povprečni gorilniki v gospodinjstvu. Zato lahko meso in zelenjavo zelo na hitro prepražijo pri visoki temperaturi, na naših plinskih gorilnikih pa to ni mogoče, ker temperatura voka pade, ko ga napolnimo. Vok na indukciji se zelo približa osnovni ideji praženja pri visoki temperaturi, a je še vedno ne doseže. Za res pravi učinek bi bilo treba vok postaviti nad močan okrogel plinski gorilnik z več koncentričnimi plameni, kakršnega lahko uporabljamo za žar ploščo ali za kuhanje v ogromnem loncu.
Moja ocena je, da se vok, če je prav oblikovan in iz ustreznega materiala, na indukciji obnaša občutno bolje kot na povprečnem gospodinjskem plinskem kuhališču. Skeptikom, ki trdijo, da ima hrana, kuhana na plinu, boljši okus, se lahko samo nasmehnem. Ti niso poskusili obeh različic, ampak ne trdim, da je hrana na idukciji boljša!
Še o palačinkah. Oba otroka si jih občasno sama pripravita in spečeta brez težav, pri čemer jih obračata v zraku. Ko se ponev dvigne, se indukcija izklopi, ko jo spet položita, se vklopi.
LP
booris