5. feb 2007 10:39
Mi smo se ukvarjali z drugimi vsebinami, tako da tevejka v četrtek, petek in soboto ni bila prižgana. Sem pa na spletu videla nekaj infota in predvajala sem si zmagovalni komad. Žanrski cross-over je kar zanimiv, še zlasti zaradi tega, ker je malo žensk, ki ga delajo (trenutno se spomnim samo Sarah Brighton, čeprav čez duet Caballe-Mercury z Barcelono ga seveda ni). Eurosong je genijalna stvar: ta šov in tudi nacionalne izbore gleda ogromno število ljudi in potem vsi primerjamo svoj okus z rezultati glasovanj in potem naslednji dan vsi zadevo komentirajo in čez dva tedna ne zna nobeden več povedati niti tega, kdo je zmagal, še manj pa, kdo je bil tretji, ali pa, kako se je odrezala Litva....je pa dobro, ker velik del populacije preko Eurosonga vsaj malo ponovi geografijo (da najde Armenijo in Moldovo na karti in podobne zadeve).
Zato je tudi popolnoma vseeno, kdo zmaga na Emi in kako se bo komad v nadaljevanju uvrstil, ker ABBA uspeh se zanesljivo ne bo nikomur več zgodil.
Je pa nekaj drugega: zabavna glasba je relevanten del kulture (v 18 stoletju je tisto, kar je pisal Mozart, bila popularna glasba, imejmo to v mislih), ki zelo močno vpliva na kulturne kriterije populacije - bolj kot bi si mislil - tista lahkotnost napevov tvori "soundtrack of our lives" - in zato bi morali ustvarjalci tega žanra z malo večjo odgovornostjo delati. Hočem reči, če je človek ven in ven izpostavljen naslednjim stupizmom: VRNI SE NAZAJ! (kako se pa, prosim, Vrne naprej?) ali pa: Živelaaaaaaa bi le še daaaaan in poooooool, potem bi leglaaaaaaaa, zajokalaaaaaaa in se predalaaaaaa! (bejbi, če imaš še en dan in pol življenja, potem tistih aktivnosti od legla naprej ne moreš početi, ker te ni več!), potem bo slejkoprej začel neumno razmišljati. Zadnjič sem stala v koloni in iz radija je Saška prepevala ciprski original, da ne bo šla na kolena. Ker se kolona ni premaknila, sem nekje na koncu njenega komada ukapirala, kako je možno, da si "pljuvaš v obraz": ali stojiš pred ogledalom in pljuvaš v ogledalo, ali pa vzameš stekleno skledo (kamor se v izvirni figuri pljuva), gledaš svoj odsev na dnu sklede in pljuvaš vanjo...:). Hočem reči, da ni tako važno, kdo zmaga na EMI, pomembno pa je, kaj vse tekmuje na Emi, pa na Slovenski popevki, pa kaj vse drugače poslušamo - ali ima glasba neke konsonante harmonije, ali ima tekst smisel, rep in glavo in ali izvajalec prišel pred mikrofon direktno iz kopalnice (ali pa iz kakšnega vaškega pokažikajznaš)ali pa se je prej nekaj let učil petja?
V soundtrack of my life ni posebej veliko novejše slovenske produkcije (morda bo treba še nekaj let, da bodo pesmi prestale test časa). Je Ditka Haberl s fenomenalno interpretacijo tekstov od gospe Budau. Pa Zoran Predin. Modra bo kdaj Neisha (če se bo vmes naučila peti s prepono, sedaj se še dere z grlom). Žal mi je izvrstnih vokalov Darje Švajger (v njenih pesmih se vedno pojavlja število tisoč - tisoč dni, tisoč luči...), Derende (njen vokal se nekako ne sklada s prezenco), Anje Rupel (preveč enakih home-made komadov, ni razlike) Alenke Godec (se zdi, kot da poje tekste, s katerimi se ne identificira in potem ni prepričljiva, pa za božjo voljo, naj gre k ortodontu!). Se pa zmeraj znova krohotam nad teksti 6pack Čukurja in Siddhartina Platina je zakon - škoda, da so jo naredili relativno zgodaj ker od Platine naprej se je težko ravzijati na boljše.
Vendelina jr.
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 05. feb 2007 10:43:19