20. nov 2006 8:29
Vesn@, jaz se pa popolnoma strinjam s TORTICO, še enkrat dobro preberi njen post, pa boš morda razumela, kaj ti je hotela povedat.
Če se dobro spomnim, si enkrat nekje napisala, da se je tvoj mož zdravil in ne pije več. Zakaj mu torej še vedno mečeš pod nos zadeve, ki so že zdavnaj mimo? Ti si imela v tistem času podporo drugje in najbrž ti to dosti pomeni, drugače ne bi tega tolikokrat poudarila, on pa je tudi nekaj naredil dobrega, če se je šel zdravit, kaj meniš? Malo premisli, morda pa si zaradi podpore drugje tako negativno nastrojena do vsega, kar je doma. Če s tem ne znaš ali ne zmoreš razčistit, je itak najboljše, da greš dalje svojo pot.
In, kot je TORTICA napisala, otroci ne trpijo, če se starši ločijo....oni trpijo ob vsem sranju, ki se dogaja ob tem, ali pa pred tem, predvsem, če starši nimajo toliko pameti, da bi te zadeve reševali sami. In najbolj svinjsko se je boriti proti partnerju z otrokom pred seboj, kot je tudi svinjsko govoriti otrokom vse najslabše o očetu...ali pa mami, saj to je čisto vseeno. Starše imamo samo ene...in, če so tudi največje barabe, pijanci, kriminalci....karkoli že najslabšega, so to še vedno naši starši, ki jih imamo radi. Ljubezni in spoštovanja svojih otrok ne dobimo s tem, da jim grdo govorimo o drugem staršu...to si zaslužimo s svojim obnašanjem.
In, če že na začetku sprašuješ, kako lahko nekateri odpustijo svojim partnerjem marsikaj in živijo skupaj naprej....če je v glavi kolikor toliko "poštimano", če je volja, če je človek zadosti "velik", da v preteklosti vidi tudi kaj lepega, se marsikaj da narediti, da teče življenje dalje.
In tudi, če gremo svojo pot naprej, nam zaradi tega ni treba gojiti sovraštva do vsega, kar ima veze z bivšim partnerjem in, kar je najslabše, otrokom grdo govoriti o bivšem partnerju. Otroci niso prišli na svet zaradi takratnega našega sovraštva do partnerja, ampak zaradi ljubezni...ali pa trenutne zaljubljenosti, kakorkoli že.
Torej, če se nisi pripravljena z možem pogovoriti, če nisi pripravljena marsikaj hudega vreči čez ramo in si dopovedati, da je to minilo in, če nisi pripravljena tudi česa odpustiti...zakaj sploh sprašuješ, kaj narediti? Pojdi naprej svojo pot...Tista skrb, kaj bodo rekli otroci, je samo "larifari" in božanje svoje slabe vesti. In bolezen ne sme biti opravičilo za ves gnev, ki ga stresaš na partnerja, ker ima namreč vsak ZAKAJ tudi svoj ZATO, kot so ti tudi že prej napisali.
Marsikaj se mi je že dogajalo v življenju in verjemi, da je najslabše čustvo, ki ga lahko doživiš, sovraštvo (pa do kogarkoli že) in zelo lep je občutek, ko ugotoviš, da si vse to prestopil in, da ima res vsak ZAKAJ svoj ZATO.
Ognjič