17. feb 2016 21:23
Da še jaz povem svoje izkušnje s taščo, za katero mi je zelo žal, da se je pred nekaj letih, v visoki starosti, poslovila od nas vseh (mi je na srečo nadomestila mojo mamo, ki sem jo žal izgubila že kot najstnica). Spomin mi seže skoraj 44 let nazaj, ko sva bila s sedanjim možem par en mesec in pol, pa sem bodoči tašči rekla, da jaz ne pridem v njihovo hišo, če ne bom imela svoje kuhinje. Kasneje mi je povedala, da mi je te besede takrat zelo zamerila in si mislila, kakšno "pošast" bo dobila v hišo. Ko sva si potem s fantom uredila podstrešno stanovanje v njihovi hiši (in tako tudi miniaturno kuhinjo). Ko sem se pred 40 leti, nekaj mesecev pred poroko, preselila k njim, mi je povedala, da ji je moje stališče všeč in to pokazala tudi z rednimi obiski pri naju . Sva pa s fantom(možem) takoj postavila pravila tako njej kot predvsem tastu, da potrkata, ko prideta na obisk, čeprav samo nadstropje višje. Tudi midva sva se tega držala in nikoli nisva kar planila v njuno stanovanje. Brez odvečnih besed mi je pokazala, kako mi zaupa, ko je odšla sama na neko daljše potovanje (tast se je bal letenja z letali) in mi je zaupala, kje ima shranjeno oporoko za primer, če se ji na potovanju kaj zgodi (pa še nekaj drugih ženskih skrivnosti..). To je zaupala meni kot snahi in ne možu ali sinovoma in to sem znala zeli ceniti in ji zaupanje tudi vračati, ko me je mnogo let kasneje tudi pooblastila, da urejam njene bančne zadeve. Če bi bila slaba snaha, tega sigurno ne bi storila. Je pa tudi midva nisva preveč obremenjevala z varstvom otrok, razen prvič za tri mesece, preden je šla hči v vrtec. Sem ji pa vso njeno dobroto in zaupanje vrnila v njeni visoki starosti, ko sem jo prostovoljno nekaj let negovala in ji lajšala trpljenje ob odhodu. Da povzamem, moja tašča je bila tašča z veliko začetnico, seveda tudi s svojimi (in jaz s svojimi) muhami, ki pa sva jih sproti reševali. Mi je nekoč celo dejala, da jo vedno poslušam in ji dam prav, potem pa velikokrat stvari naredim po svoje. Ampak,tako smo v hiši imeli vedno mir in smo se dobro razumeli. Sem pa tašči in tastu večkrat povedala in pokazala, da sem jima hvaležna, da sem dobila za moža njunega sina. To sta znala tudi ona dva ceniti, predvsem ker sta drugo snaho (ženo prvega sina), "morala" še tri leta po poroki vikati, kar mi ni šlo nikoli "v glavo" zakaj. Meni sta takoj po poroki "ukazala", da jih tikam, saj sem sedaj njihova, ker sta se zavedala, da sina nista izgubila, ampak sta dobila še hčerko, kar sem jima potek tekom let večkrat tudi dokazala.
Sedaj, ko sem že sama nekaj let tašča, se še vedno oba z možem drživa pravil, ki sva jih postavila pred mnogimi leti: ko greva na obisk, predvsem zaradi vnučkov, se vedno najaviva, da ne prihajava ob "nepravem času". Če nama rečejo, da ni čas za obisk, razumeva in se ne siliva. Pa s sinom živimo v isti hiši, a v dveh nadstropjih, hči pa s svojo družino živi zraven, v prizidku. Tako smo vs na kupu, ampah v dobrih 10 letih še nismo imeli kakšnega konflikta med "starimi in mladimi", tudi kar se čiščenja tiče, ali urejanja vrta ne, zato upam, da bo tako ostalo še naprej.
Da povzamem, potebno je nekaj prilagajanja in razumevanja na obeh straneh, pa se da prav lepo živeti v miru in slogi.
kača
.
Vanja
