12. sep 2006 12:51
Moje izkušnje z učitelji pa so naslednje
Hčerka - v 3. letniku gimnazije - je v petem razredu OŠ dobila učiteljico angleščine, ki je imela pri svojih urah velik problem z disciplino - malo po lastni krivdi (med uro je pojedla kakšen bombon, banano, si odprla sok...), malo pa so bili krivi tudi zelo živahni otroci, nasploh cel razred. Prva ocena iz angleščine, ki jo je dobila je bila seveda po hčerkinih merilih slaba (2), saj do tedaj še ni dobila nižje ocene od trojke pa še to nekajkrat izjemoma. Na prvih naslednjih pogovornih urah sem se oglasila pri razredničarki in nato še pri učiteljici angleščine, ki mi je seveda "sadila rožice", da se hčerka gotovo trudi, da je ena redkih, ki sodeluje in po njenem tudi snov razume. Potolažena sem odšla domov, vendar so bile tudi naslednje ocene tej podobne. Poiskala sem pomoč - hčerki je pri angleščini pomagala gospa, ki je tudi sama učila angleščino in pri njej z angleščino ni bilo težav. Ponavadi je šla k njej 2-3 krat pred šolsko nalogo, da sta skupaj povadili in ponovili. Rezultat celoletnega truda je bila trojka v angleščini vsa štiri leta. Jaz sem k njej vsako leto hodila vsaj 3 krat letno na pogovorne ure, kjer mi je vsakokrat nasadila kar nekaj korit rožic. Hčerka se je angleščine na smrt bala in bila prepričana, da pač ona ni za jezike, čeprav pri drugih predmetih nima problemov. Sedaj v gimnaziji ji angleščina z enakim sistemom dela še kar gre (v prvem letniku 3, v drugem 4), čeprav se je še vedno najbolj boji, saj ji je učiteljica iz OŠ predmet tako priskutila, da se najbrž tega ne bo nikoli rešila.
Sama cenim učitelja, ki mi na pogovornih urah predstavi stanje, kakršnega vidi on, jaz pa lahko učitelji potrdim ali pa pojasnim nekatere stvari. Pravim pa tudi vedno, naj mi povedo resnico, saj račun vsako leto prida - ob koncu šolskega leta. Če sem jaz toliko prizadevna, da pridem na pogovorne ure, ko je vse v redu, 3-4 krat letno, naj bo tudi učitelj toliko pošten, do mene, da mi pove resnico. Probleme je najlaže reševati takoj, ocene popravljati kolikor se le da sproti in ne čakati na mesec maj, ko je težko nadoknaditi zamujeno snov in popraviti ocene. Ni me tudi sram poiskati pomoči zunaj, saj tako otrok lahko sproti nadoknadi zamujeno in tudi ne izgubi toliko na samozavesti. Nekateri otroci se (pri hčerki se to pokaže zelo pozitivno), tudi, če na videz nimajo problemov s predmetom, bolje počutijo, če jim nekdo tretji, ki predmet obvlada, potrdi, da snov obvladajo in jim tako vsaj malo utrdijo samozaupanje v lastno znanje.
Sama menim, da primeren, prijazen pogovor ne sme škoditi, seveda pa takemu učitelji takoj na začetku rečem, da se ne nameravam umešavati v njegovo delo, bi pa rada izvedela, kakšen je vzrok, da otrok pri njegovem predmetu ni tako uspešen kot sicer, saj le če poznam vzrok neuspešnosti lahko otroku tudi pomagam ali sama ali pa mu poiščem primerno pomoč. Seveda pa mislim, da tak pogovor doseže svoj namen takrat, ko je opravljen dovolj zgodaj, ko so se pojavili prvi problemi, konec šolskega leta je prepozno.
Samo še misel nekdanje ravnateljice gimznaije: Slabi so starši, ki svojega otroka, pred učiteljem ki otroka graja, ne zagovorijo. Če ga še oni pred učiteljem ne bodo zagovorili, kdo ga pa potem bo.
Uspešno šolsko leto vsem našim otrokom (in tudi nam, ki se bomo z njimi trudili, veselili in žalostili) in lep pozdrav vsem skupaj.
Tedi
tedi