1. feb 2012 19:07
Jaz sem potrebovala 20 let, da sem se odvadila ustreči vsem povprek in ob tem še najmanj sebi, potem pa ugotovila, da ko sem začela ravnati po novem in najprej poskrebla zase in šele potem za druge, vključno z možem, se je izkazalo, da me imajo - še raje. Otroka sta rekla le, da me je končno pamet srečala. Jaz pa imela slabo vest, če nisem skuhala še za svakinjo, ali da tašči nisem perila zlikala ...
In potem je nekdo od tu meni napisal, da se v določenih situacijah cvetom slabo godi (ker ženske nehamo cveteti, ko mislimo samo na vlogo žena-mama-gospodinja), da pa boljše punce dobijo še eno šanso. In jaz sem jo izkoristila. Če sem že preživela tisto zoprno zadevo, zaradi katere jih 80 odstotkov pobere, umrejo, pa dajmo izrabit ponovno podarjeno življenje.
In zato nikoli ne opletam s tem, da mi je kdo zoprn in da koga ne maram, kaj šele, da bi koga sodila.
Nekje sem prebrala nekaj v stilu: Obuj si moje čevlje, hodi z njimi po moji poti, doživi vse padce in vzpone in šele potem me sodi.
Sicer je pa s prstom lažje na druge kazat kot kazalec proti sebi obrnit.
O ogledalih smo pa že veliko rekli, se nima smisla ponavljat. Ker tisti, ki ne mara svoje podobe v ogledalu, tudi slišati ne bo hotel kakega pametnega nasveta (najbolj gluhi so pač tisti, ki nočejo poslušta in slišat).
mamamia