31. jan 2012 20:04
Jaz pa mislim, da predvsem pri izbirčnosti otrok stvari niso tako črno-bele. Ja, nekaj je sigurno domača vzgoja; ampak veliko je pa tudi karakter otroka in predvsem ostali vplivi.
Bom povedala zgodbico, da ponazorim... Moja je od malega vse jedla, ni bilo nobenih problemov. Na sistematskem pregledu (mislim, da pri dveh letih) jo je zdravnica vprašala, katera je njena najljubša hrana in je izstrelila: "Brokoli!" Pa potem nadaljevala, da ima rada tudi fižolčke, pa mesek in jabolka. Skratka, več ali manj je pri starosti dveh let jedla vse.
Potem smo se prvič preselili... Ni bilo ne vem kako daleč, še vedno je hodila v isti vrtec in tudi pohištvo smo več ali manj obdržali - ampak punca je kar naenkrat nehala jesti nekatere stvari. Med drugim sir. Bog ne daj, da je bil kje sir - takoj jok in stok in ni variante, da na "miren način" poje košček sira (ki ga je prej jedla!!!!). OK, prav. Bomo pač pustili to bitko, važno je, da zmagamo :)
Potem je nehala jesti kaki - ker ji ni bilo všeč ime. Pa začela je z nekimi čudnimi "pravili", kar se hrane tiče. Da mora biti omaka posebej (in je ponavadi ni pojedla), da skuhana zelenjava ni dobra, je pa dobra surova (in še boljša zmrznjena). Da dobro kuha samo mami, pa obe babici, če pa ati kaj skuha, je pa za spljuvat ven. OK, pljuvanja nismo pustili. Malo smo se pregovarjali, ampak je še kar šlo - konec koncev je pri vsakem kosilu jedla živila iz vseh skupin in življenjsko ni najbolj pomembno, da otrok je mortadelo (če ima pa rajši marmelado - ampak brez masla!). Moram povedati, da sva oba v tem času intenzivno delala še doktorate in da pač... kakšno bitko včasih (spet) zgubiš.
Ha, in potem... smo se preselili v tujino. "Vrgli" smo jo v novo okolje, kjer ni nikogar poznala, nov jezik, ki ga ni razumela... in "nova" kuhinja s čisto novimi pravili. Poleg problemov, ki jih je imela v vrtcu, se je njen repertoar "hrana, ki jo jem" nemogoče zmanjšal. V vrtcu je jedla, vsak dan (!!!!!) samo belo pašto. Nič drugega. Samo belo pašto. Doma je bilo malo bolje, ker moja kuhinja se ni bistveno spremenila; ampak v vrtcu je pa niso mogli pripraviti do tega, da bi poskusila karkoli. Tudi pomfrija ni jedla, si mislite?
Malo sem razmišljala o tem pojavu... pa kaj narediti, kako ukrepati in predvsem, kako ji pomagati. In sem ugotovila, da je hrana edina (!!! - res edina) stvar, ki jo je imela pod kontrolo. Edina stvar, o kateri je lahko ona sama odločala; vse ostalo je bilo že odločeno. In otroku pri štirih letih je še kako pomembno, da se ga sliši!
Po pol leta se je punca naučila jezika... znala je pvedati, da ji je kaj všeč in da česa ne mara. In s tem se je njen repertoar spet zvečal. Kar naenkrat je bila pripravljena poskušati stvari, ki jih prej niti pod razno ni hotela niti videti na krožniku! In to čisto spontano - brez siljenja. Samo s ponujanjem in vztrajanjem.
Zdaj se mi zdi, da smo na pol poti. Sira še vedno ne bo poskusila, je pa zadnjič poskusila en majhen konček salame. Pa skuhana zelenjava je zdaj tudi (občasno) v redu, čeprav je surova cvetača še vedno veliko boljša. (Še posebej, če mami pusti, da se jo pomaka v arašidovo maslo).
Septembra se selimo nazaj, začela se bo šola... In jaz že zdaj pričakujem (pa hkrati upam, da se motim) podobne probleme, morda v malo milejši obliki, ker bo le spet "doma". Ampak šolsko kosilo... bo sigurno spet preizkusni kamen. Zdaj, ko se je navadila na vsakodnevni krožnik pašte, bo spet dobivala juhe. Ampak... kar te ne ubije, te okrepi, a ne?
Mogoče sem bila malo dolga... Ampak predvsem me je spodbudilo to, da po mojih izkušnjah ni vse "zabetonirano"; da tudi "izbirčneži" lahko odprejo svojo paleto. Samo čas rabijo...
Še kar se tiče raznih "fint", kot so pisano okrašeni krožniki in pomoč pri kuhanju: ne poznam nobenega otroka, ki bi pojedel paradižnik samo zato, ker so to ušesa od miške. Ali bi pojedel paradižnik v vsakem primeru, ali pa ga ne bo pojedel. Lahko pa, da kje obstajajo tudi otroci, ki se jih da tako prepričati. Pri skupnem kuhanju pa tudi: jaz sicer veliko kuham skupaj z malo, ampak od tega najinega kuhanja ni posebne koristi. No, razen tega, da moram pripraviti za polovico več zelenjave, ker mi jo poje surovo. Včasih pa prav posebej naročim možu, naj jo zabava, da lahko v jed "skrijem" kakšno žlico smetane (če me vidi, ne bo jedla!), kakšen košček sira ali pa malo masla. Če kuhava skupaj, moram pa vse to narediti "naskrivaj" ali pa pač sploh ne.
barbara_s