9. feb 2017 5:47
Draga Marija - želim ti, da bi ti naslednji dnevi, tedni, meseci, leta minili karseda najbolje. Ni druge, kot se sprijazniti in poskušati živeti karseda kvalitetno naprej. Sama sem le nekaj let starejša in se mi je med 48 in 50 letom zgodilo marsikaj glede mojega zdravja. Ne razmišljam veliko o tem, s tem enostavno moram živeti in preživeti - me pa včasih zlomi in razmišljam in kopljem zakaj se je to zgodilo in se bojim, bojim, neizmerno bojim.... potem pa spet mine in je lepo. Na zunaj marsikaj ne pokažem in za te moje strahove najpogosteje vedo le moji najbližji. Vzemi to, da boš ostala doma kot nekaj lepega, veliko časa boš imela zase in za stvari, ki si jih do sedaj počela v naglici ali pa si jih prelagala na nek kasnejši čas - nekoč ko bom...... Saj sama veš, da danes tudi v službi ni več tako kot je bilo pred desetljetjem, dvema ali tremi, ko smo bili mi na začetku svoje poti - manj kolegialnosti, veliko egoizma, spletkarjenja.... mogoče pri vas ni tako, je pa velikokrat tako. Meni je dobrih deset let starejša kolegica nekoč rekla - do petdesetega je pogled na svet lep, po petdesetem človek življenje na nek način prevrednoti in pogled je popolnoma drugačen. Takrat tega nisem razumela in se nikoli v življenju nisem obremenjevala z leti - vsaka prinesejo lepo in hudo. Toda sedaj vidim da je vse še kako res.
Marija še enkrat, vse dobro. Glavo pokonci in pogumno naprej, tudi če se boš sptikala in opotekala, važno da bo šlo naprej. Oglasi se še kaj.