Tema, ki ne gre iz teme

5. jun 2006 10:21

Jaz ne pozabljam nič kaj pretresljivega, pogodto pa se mi sanja, da sem nekje pustila torbico in o vseh težavah, kako sem prišla potem do nje in kaj vse je v njej manjkalo. Pa je nisem nikoli nikjer pozabila. No ja, pred kakimi tridesetimi leti sem torbico kot "frišen" voznik odložila na streho avtomobila, ker sem imela pred odhodom še nekaj opraviti. Torbice kasneje nisem in nisem našla. Čez par ur so me klicali s policije, da so torbico našli. Sledilo je zaslišanje na policiji, kaj je notri, kako izgleda, preiskujoče oči policaja in končno olajšanje, ker sem torbico dobila nazaj nedotaknjeno. Dogodek pa mi je očitno vsa ta leta ostal v podzavesti. Lp Dolores

5. jun 2006 10:40

Pa še moja štorija Delala sem do poznega popoldneva,zunaj je bilo že temno,lilo je kot iz škafa.Moj dragi je rekel,da me bo čakal pred službo z avtom.Ko sem stopila iz stavbe,je res že čakal,skoraj tik pred vhodom,pohitela sem do avta,stresla dežnik in hop,v topel avto.V avtu je bila prijetna glasba,ki jo oba rada poslušava;you sang to me-Marc Anthony,seveda mi je pogled takoj padel na radio."O,kako pozorno od tebe,pa še nov radio si kupil!"To so bile moje besede,ko sem pogledala voznika.Popolnoma tuj obraz,ki je bil videti tudi tako začuden ali presenečen(mogoče šokiran),kot moj.Odvijalo se je vse hitro,kot v filmu.Oooprooostiteeee,sem še spravila iz sebe in hop iz avta. Malce za njim je res stal moj avto.Enaka avtomobila,skoraj na istem mestu ob isti uri vemves

5. jun 2006 12:45

OK, ta ni moja - glavni akter je prijatelj, ampak sem se narežala do solz. Dogajalo se je ko je šel na maturantski z avionom v Split. No, cela družinica je lepo štartala iz Postojne na Brnik. Najprej so seveda preverili, če imajo vse s seboj, ker so znani po svoji pozabljivosti. Pridejo tja in lepo parkirajo, ampak je letalo imelo zamudo in so šli na kavico. Ko so hoteli plačat, fotr nikjer ne najde denarnice, mati je ni vzela s sabo, sin ima denar v prtljagi, ki jo je že oddal. Potem se sin ponudi, da bo šel pogledat, če je od očeta denarnica mogoče v avtu. Vzame ključe in gre iskat. Jo najde, plačajo in grejo vkrcat sina. Ko pridejo do šalterja ugotovi, da nima nikjer potnega lista. Vse preiščejo - nikjer. Nato gre sin še enkrat pogledat do avta, če je mogoče tam. Ugotovi, da je prej pozabil zaklenit avto. Najde potni list in gre ponovno na šalter. Se vkrca, letalo vzleti, on nekaj zatipa v žepu - in kaj najde? Ključe od avta. Tačas oče in mati mrzlično iščeta ključe - ključev seveda nikjer. Zbereta vsa drobiž, ki sta ga imela, in se oče odpelje s taksijem domov po rezervne ključe. Mati ga čaka pri avtu - kot se kasneje izkaže - s ključi od hiše v Postojni. Na koncu fotr zagrabi soseda, da ga zapelje na Brnik po ključe od hiše, nazaj v Postojno po ključe od avta in nazaj na Brnik po avto. Sin je bil prej v Splitu kot oni doma. Še dobro, da ta ni moja. Staša

5. jun 2006 13:56

Staša, ta je pa huda! :))))))))) sara

5. jun 2006 13:59

Zdaj, ko smo biliv Bosni, smo jedli v enem lokalu in se odpeljali že kakih 30 km naprej, z avtobusom, jasno, ko eni povedo, da so tam pozabili jakne (mati in hči). Se obrnemo, solidarno seveda, malce se smehljamo, pridemo tistih 30 km nazaj in kaj se izkaže? Preden stopi ven iz busa, da bi šel v lokal po jakne, oče in mož dveh pozabljivk jakni najde na polici nad sedežem v avtobusu....Skomigne z rameni, se nasmehne, in hajd, gremo tretjič isto pot....Mamamia mamamia

5. jun 2006 14:12

Jaz sem tudi raztresene sorte. Ker se dobro poznam, grem v trgovino z listkom, nakupim vse, samo potem doma ničesar ne najdem. Najbolj hecno je bilo, ker sem sedela na WC, hotela prijeti za WC papir, ki sem ga seveda kupila, pa ga ni bilo nikjer. Našla sem ga v hladilniku čez nekaj ur. Doma je vedno vse pospravljeno, samo kaj, ko potem nič ne najdem. Ko se je poročila najboljša prijateljica, je šopek, ki bi moral biti pritrjen na havbi avtoobila, ostal pozabljen na strehi in je seveda odletel po zraku. Naši doma so pred leti kupili nov avto, pa smo šli z njim v Volčji Potok, sem nesla nekaj rožic nazaj in hotela odpreti prtljažnik, pa kar ni šlo. Sem že skoraj živce zgubila, ko sem ugotovila, da ima Škoda mariborske tablice, čisto ista pa je naša samevala zraven. Pa v študentskem domu sem se večkrat zmotila v nadstropju in prišla čisto v drug apartma... Avto pa imam že čisto preventivno živo zelene barve, da ga ja takoj najdem, takih je malo. Pa na parkirišču se že od daleč vidi. Loni Makaroni

5. jun 2006 14:55

Jaz sem tudi danes mela katastrofo in to še prej jutršnjim ipitom angleščino (s katero se uikvarjam po 24 letih)... sem v službi kopirala na prosojnico (da je vse še huje, zase privat sem kopirala), se je pa prosojnica prilimala na stroj (upam, da se ni stopila, če ne....) škoda bo... že sedaj me je strah kaj bo.... slab začetek tedna.... LP smrkolina

5. jun 2006 19:04

Eh, Riba Ribica, še zdaj razmišljam ali je za v javnost ali ne Bilo je mrzlo zimsko jutro. Zaspim, pogledam na uro, me skoraj kap, ura kaže 7,45. Ob 8h bi morala biti v službi. Skočim iz postelje, se na hitro pripravim, nataknem si čevlje, ter jakno in pohitim do avta. Odklenem avto, naredim korak, da bom stopila noter in.......ugotovim, da sem brez krila. Kot Speedy Gonzales, sem se v trenutku znašla v stanovanju. Ja če bi izmerili čas bi bil prav gotovo svetovni rekord v teku. Pa še nihče me ni videl, vsaj mislim. No, če bi se tole zgodilo kakšni mladi deklici, bib bilo povsem normalno. lp Anamarija

5. jun 2006 21:58

Res se nam dogajajo v tistem hipu stresne, kasneje pa smešne stvari. Pred leti, ko še nisem imela svojega avtomobila, me je ata peljal k zdravniku. Spotoma je skočil še v podjetje povedat, da ga dopoldan ne bo. Čakala sem ga kako uro, da se vrne, ampak njega od nikjer. Potem sem odšla do vratarja, ki ga je šel poiskat....ata je ven prišel v delovni obleki in se šele takrat spomnil, da me je "pozabil" v avtu. Drugo zadevo pa sem zagrešila jaz. Z možem sva bila zmenjena, da me počaka pri kiosku na tržnici, ko se bom iz službe vračala po Resljevi ulici. Ves čas sem mislila na to, ko pa sem prišla do mostu, sem se spomnila na zadevo iz službe in v hipu pozabila na moža, ki je čakal ob cestišču. Šele ko sem peljala čez križišče proti tunelu, sem pogledala v vzvratno ogledalo in zagledala moža, ki je ves zgrožen gledal za mano. Jasno, morala sem čez celo mesto, da sem se vrnila ponj (žal sem ga pozabila še dvakrat kasneje). LP ZIMA

6. jun 2006 9:05

Ta je pa čisto sveža Odpravim se v službo, moj avtek me zapušča nekje sredi ceste. Ustavi se gospod, da mi nudi pomoč. Vpraša me kaj pa je? Jaz mu ponižno odgovorim, ja, najbrž sem ostala brez goriva. Prijazno mi odvrne, daj ga v brzino, da ga spravimo s ceste. Jaz pa: kako naj ga dam v brzino, če ni goriva? lp