12. apr 2006 19:53
Hvala, punce, za vse tolažilne besede. Kar naenkrat sem prisiljena v pol manj česanja in krtačenja, pol manj crkljanja, pol manj družbe... Ve to razumete. Res hvala.
Proxima, Bobi je pa že naročen za pregled, tudi tebi hvala za idejo. Baby sem dala prav zaradi tega obducirati. Pa to nekaj časa traja...
Trakec, če ne bomo prej ničesar našli, pa sporoči, ko bo naraščaj. Sin namreč hodi okrog kot en zombi... Pravzaprav smo vsi čisto na tleh.
Nena, ko so se spravili na avto, me je zaskrbelo, če si upajo naprej. Očitno me je premalo skrbelo. Zdaj me skrbi pa preveč - strahove vidim tam, kjer jih najbrž sploh ni; prvomajske praznike sem nameravala preživeti na vikendu, pa jih ne bom, ker ne upam pustiti sina samega v hiši s temi ljudmi (pri šestnajstih mu niti na misel ne pride, da bi šel poleg)...
Veri, smo razmišljali tudi o tem. Ampak z navadno muco je veliko manj dela, kar predstavlja zame tudi manj pozornosti. Tako nekako, kot da bi nehala likat npr. (rada likam): žehta bi bila, nekaj bi pa pogrešala... Sicer menim, da so najbolj navadne mačke ravno tako simpatične in pametne in lepe - žival je takšna, kakršno naredimo (vzgojimo). Pred perzijcema sva s sinom posvojila mucko (čisto čisto navadno sivo tigrasto), ki je v oglasu prosila nekako tako: sem mlada ....... če me ne bo nihče maral, bom morala umreti... Grozljivka, ne? In bila je čudovita muca. Vendar je bilo v njenih genih zapisano nekaj, kar jo je veliko prekmalu odvedlo v mačja nebesa. Preveč je bilo solz...
Hvala vsem, ki sočustvujete!
Pozdravček!
Vrana