Dobri stari cajti

7. apr 2006 13:43

Ne vem, kje sem že to brala, ampak nekdo je razmišljal enako kot ve, kako je današnja mladina jojprejoj, oni so bili pa super, potem pa je dobil v roke neke stare sumirske zapise (mislim, da so bili še v hiroglifih), kjer se je nek drug filozof, že nekaj 1000 let mrtev pritoževal, kako je današnja mladina grozna, kako svet ni več to kar je bil,... Me totalno nasmejejo take teme! Kaj mislite, da današnji froci so pa čisto pridkani pa pošlihtani??? Samo da mame tega ne vejo, kot niso vedele vaše mame Veri

7. apr 2006 13:57

Tudi mi smo se preselili ven iz Ljubljane, v manjše mesto in živimo približno tako, kot opisuje Karmina. No pri nas kabelska in vse druge povezave s svetom niso bile problem, ker pa živimo ven iz mesta, dihamo svobodneje, tekamo po naravi, zbujamo se v jutranji tišini, otroci se ob sobotnih jutrih kličejo bosi in v pižamah s pragov (kot v knjigi o Muci copatarici se mi zdi) in se dogovarjajo, kaj bodo počeli zunaj - rolerji, kolo, hiša čarovnice v bližnjem gozdu, brodenje po potoku, fuzbal na naši ali sosedovi travi, badminton, odbojka, če pa je dež, pa je mogoče čas za plavanje v bližnjem rekreacijskem centru. Strejša mladina zaradi oddaljenosti od mesta sicer godrnja, vendar se tudi privaja in s pridom izrablja okolico za rekreacijski tek, pozimi tudi na smučeh. Z otroki pa se je treba ukvarjati in to zdaj. Vse drugo počaka. Je pa to prihajanje domov ob petih res kamen vzdržljivosti. Lp Dolores

7. apr 2006 14:10

Uh, Dolores, jaz sem včasih na meji vzdržljivosti. Nenaspana, utrujena od furjanja domov, ni časa jit v trgovino... Hitro pogret in pojest, obrneš se, pa je trba malčka že dat spat... In jutri spet isto...

7. apr 2006 15:15

Vse zgoraj povedano drži, ni kaj, otroke imamo neskončno radi, možnosti imamo pa različne. Sama sem odraščala nekako tako, kot piše smrkolina, čeprav sta bila starša cele dneve po službah. Kar pomeni, da sem morala mimogrede še poskrbet za mlajšega brata... S starši pa nisem bila kaj dosti skupaj. Drugače je zdaj, ko sem sama mama. Tudi moj šestnajstletnik je priraščen na računalnik, vmes gleda še TV, hi-fi mu nažiga.... Pa ni bilo vedno tako. Že od vsega začetka sva sama in veliko skupaj. Težko je bilo brez službe, sva pa lahko prvi dve leti preživela, ne da bi bila eno samo uro narazen. Prebirala sva pravljice, se z biciklom prevažala do živalskega vrta, Tivolija in sploh sva poznala miljon igrišč po Ljubljani; ogromno sva pela, zlasti na biciklu, komentirala okolico, opazovala ptičke, si zmišljevala zgodbice... Pa paglavce v mlakah sva opazovala, se sprehajala v dežju... Poleti sva hodila na bazen, ker si morja nisva mogla privoščiti, pa je bilo vseeno lepo. Fant je odraščal, s tem pa se je spremenil tudi način "druženja". Z avtom je bilo lažje skočiti kam dalj. Tako sva imela sezono raziskovanja slovenskih slapov; v avto sva naložila vsesorte enciklopedije.... Pa živali sva opazovala... Dopust sva si omislila robinzonsko, v kampu.... Včasih je bilo bolj skromno, ampak vedno lepo, tako da nimam občutka krivde, čeprav me je v vseh teh letih pogosto skrbelo, da bo moj otrok česa prikrajšan... In verjamem, da bo nekaj tega prenesel tudi na svoje otroke in ni čisto vse izgubljeno. Če ne bo pa babica kaj pripomnila Pozdravček Vrana

7. apr 2006 16:58

Ravno prejle sem opazovala gručo mlajših otrok ki je šla po cesti in ugotovila, da gredo pravzaprav iz šole!! Na sončni petek ob petih popoldne!! Starši so po službah, otroci pa po cel popoldan v varstvu - tako narekuje današnja družba. Naši časi so bili prav zares zlati!! Koliko se je v tako kratkem času spremenilo - sama sem stara šele 30, pa je danes vse drugače... ivonja

7. apr 2006 20:12

Se strinjam... dobro da ste oziroma smo preživeli! Tudi vzgoja je bila druga, pa hrana, pili smo kravje mleko pa smo vsi gor zrastl v lepe mične gospodične in gospodiče!! Sedaj pa naj bi starši hodili v šolo za starše, da bi se naučili kako "pravilno" vzgajati otroke... HALO!!!! Sploh nočem o teh stvareh razmišljat, ker sem potem samo jezna. Mislim pa da je prvo pri vzgoji to, da se mora otrok zavedati, kdo so starši in kaj so in da jih spoštuje... to je ključ. Mi smo svoje starše spoštovali zato pa smo takšni, kot smo biba

7. apr 2006 20:19

Hi hi biba, čakaj, da dobiš detece. Ali je prvi otroček? Tudi jaz sem vse sorte govorila kako jih bom vzagajala dokler nisem imela otrok, zdaj pa mi včasih zrasteta ne samo preko glave ampak preko triglava. Mislim pa, da bi morali še kaj drugega uvesti preden bi sploh dovolili, da postaneš starš. Za avto vozit rabiš izpit, v šoli se moraš učit, če hočeš izdelat, otroka pa lahko ima skoraj vsak, potem pa jih maltretirajo, da ne bi pisala še drugih grobij. Biba pa čestitke k veseli novici. Pa čimbolj se naspančkaj in spočij ker potem ... no ja, saj boš videla. - tole je pa za malo detece. LP jade

7. apr 2006 20:33

Zlato pravilo pri vzgoji otrok: kolikor v otroka vlagaš, toliko se ti vrne nazaj! Strinjam se, da smo nekoč živeli veliko bolj zdravo, pa tudi umirjeno življenje...joj, me je zgrabila nostalgija.....ampak življenje teče dalje, ne moremo ustaviti razvoja, treba se je s tem sprijazniti! Nena Nena-morje

7. apr 2006 20:35

Oj,mladosti moja....... Ja,lepo nam je bilo,po cele dneve smo se potepali,igrali,kravce pasli,po potočku brodili,žebe lovili,dirjali s kolesi,pozimi smo se sankali še po trdi temi.Nismo imeli veliko igrač ampak veliko idej in vedno smo imeli kaj za počet.Nikoli nam ni bilo dolgčas. Ampak,kot je napisala Vrana,z starši pa nismo bili veliko skupaj. Zdaj pa dobim kar kurjo kožo,ko mi hčerka,obkrožena z anabel,pipimaksom,mini prenosnim računalnikom in ne vem kaj še, reče,da nima kaj počet in ji je dolgčas.Vso to moderno ropotijo mora imet,ker jo imajo tudi drugi,amapk igrati se z njo pa ni zanimivo.Bolj zanimivo je zunaj potičke delat,rožice zalivat ali pa skakat po lužah. Mislim,da bi se naši otroci še vedno igrali,kot smo se mi nekoč,samo možnost jim moramo dati,jim pokazati kakšne igre smo se igrali,ne pa da jih posadimo pred računalnik,sami pa se zvalimo pred tv in jamramo,kakšen nor tempo ima življenje in ni časa za ničesar. no,danes sem za spremembo jaz na računalniku,starejša hčerka z vnetim grlom in ušesom pa pred tv-jem. Mlajša pa je na taborjenju,kjer bo tri dni brez televizije in računalnika in super modernih igrač uživala v naravi skupaj s prijatelji. Tako,zdaj se pa grem zamenjat z hčerko,hi,hi.Upam,da bo čimprej zdrava in bova šli skupaj ven na trato odigrat eno partijo babintona.Pa kaj potem,če bo zaradi tega na televizijo ostalo kakšen milimeter prahu.Otroci so naše največje bogastvo,zato včasih le postavite metlo in kuhalnico v kot in bodite z njimi,zelo vam bodo hvaležni. Lep dan vam želi Marjetka cvetka!

7. apr 2006 20:59

Ja Vrana, to je to! Brez cukra in pelina. Upam, da je še dosti takšnih staršev kot si ti! nola