Dobri stari cajti

Ne vem če je ravno za sem, ampak po meilu sem dobila eno RESNIČNO pošto. glede na vse kar se dogaja okoli nas, menim, da boste z veseljem prebrala, če pa mislite da ni za objavo na teh straneh pa jo enostavno spreglejte.

Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci v 50ih, 60ih in 70ih, 80ih, sploh ne bi smeli preživeti.

Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi svinca, takoj ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in "prežvečene".

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic in zaščite proti odpiranju omaric.

Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov, zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedezu je bil ponos.

Vodo smo pili iz vsake pipe in ne usteklenicene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike, bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže.

Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore ne delujejo.

Po neprijetnih padcih smo se naucili, kako rešimo tudi take probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odsli od doma in se vrnili, tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo, pa tudi nikogar ni to skrbelo.

Nismo imeli "play station"-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne video filmov, ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov in SMS-ov, ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s fračami.

In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega. Bile so nesreče, in iz teh napak smo se učili, da se te ne bi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od podpludb in žalostni - pa smo se naučili nekako živeti tudi s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem, in to peš.

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz teh položajev reševali starši, je bila nezaslisana. Oni so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?

Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo inovacij in novih idej. Imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost in naučili smo se vse to obvladovati.

In če si eden izmed njih, čestitam!

smrkolina

6. apr 2006 14:08

pa še luštno je bilo, navrh vsega! Lisa

6. apr 2006 14:16

Vendar svojih lastnih otrok niste znali vzgojiti v tem duhu saj so pravo nasprotje vsemu zgoraj napisanemu. Le zakaj? zelda1

6. apr 2006 14:17

To so bili časi!!! Uly

6. apr 2006 14:57

Čeprav sem stara "samo" četrt stoletja, lahko mirno rečem, da sem počela skoraj vse zgoraj napisano. Verjetno je moja generacija ena zadnjih, ki lahko to reče... Ok, bila je televizja, ampak sem jo gledala ob nedeljah - živ žav in risanke ob sedmih. Ko so si zajčki umili zobe, smo šli spat. Drugače smo bili cele dneve zunaj, na pesku, deklice smo iz blata delale polpete, iz trave solato, fantje so nam vedno vse potacali in smo se potem pretepli, da smo bili vsi črni in raztrgani. Okoli smo se po trije ali štirje vozili z dedkovim kolesom in padali kot hruške. Pa spomnem se nedeljskih kosil pri babici, to je bila tortura! Mama mi je vedno vsa živčna poskušala počesati gnezdo na glavi in potem v jok, ko je iz omare potegnila krilo (groza!!) z vonjem po naftalinu. Joooj, pa vedno vroča mastna juha na mizi, ki sem jo morala pojesti do zadnje kaplje in potem je na mizo prišla še pečenka z žilicami...brrrr! Razen nedeljskih kosil, je bilo vse lepo in včasih prav hudo pogrešam tiste čase. Da ne govorim o počitnicah na morju, ko smo s staro stoenko, ki je imela na strehi naloženo in s selotejpom učvrščeno skoraj vse kar smo sploh imeli, priropotali popolnoma skuhani v kamp... Ps: Krila pa še vedno ne maram oblečt... Lp, Tina

6. apr 2006 15:07

Kaj se je res zgodilo z nami, da svojih otrok nismo znali vzgojiti v tem duhu. Trenutno mi ne pride na misel v čem je catch. Lp Dolores

6. apr 2006 15:14

Saj ne moreš več, družba ne dopušča. Če otroci nimajo računalnika, kup najnovejših igric in ostale krame, so manjvredni. Včasih smo bili vsi isti in navajeni preprosto živet. Tisti, ki so imeli boljše in lepše stvari pa so bili ponavadi kar izobčeni... Zdaj je ravno obratno. Na žalost... Lp, Tina

6. apr 2006 15:17

saj smo poskušali, a časi so bili drugačni! Moji so se še igrali zunaj, na vrtovih - a le med počitnicami. Sicer so bili pa krožki, pa treningi, pa glasbena šola - vse organizirano, "pošlihtano". Med letom ni bilo zunaj nobenega otroka, ki bi se samo "jagal". Mi smo pa brali psihologe, strokovne knjige o vzgoji - da bi ja otrokom nudili vse kar je potrebno, da bi v življenju uspeli. Kar predstavljate si danes otroka, ki nima računalnika, ki ne gleda TV, ki ne hodi v dodatne dejavnosti - ampak se s strganimi koleni jaga naokrog. A mislite, da bi bil srečen, tako kot smo bili mi v naših časih? Lisa

6. apr 2006 15:18

Če bi vprašali svoje otroke, bi bili verjetno s svojim otroštvom zelo zadovoljni. Vsak ima pač svojo mladost, ki je za vsakogar najlepša. Časi se spreminjajo in generacije in življenje ljudi z njimi. Naši otroci se bodo pa čez štirideset let z nostalgijo spominjali današnjih časov in bogve po kakšnih komunikacijah bodo krožila podobna sporočila! LP cervus

6. apr 2006 15:22

Ampak resnici na ljubo, otrokom se ne bi bilo treba udeležiti vseh možnih krožkov in popoldanskih dejavnosti. Starši so tisti, ki včasih tudi malce forsirajo, da bi le bili uspešni... So pa izjeme, seveda. In pri nas na vasi se igrajo, zunaj, umazani in potolčeni...

6. apr 2006 15:37

Moji otroci pa so vzgojeni v tem duhu, 20 in 18 sta stara, pa sta zelo blizu tem rečem. Mene kar nostalgija zgrabi, ko berem ta mail (ene tri leta je star, vsaj na mojem računalniku je toliko časa). In vesela sem, ker sta se večji del otroštva preigrala zunaj, v pesku, na travi, in predvsem s svojim očetom, pa s teto in babicami in dedki, ki so z njima počeli neverejtne neumnosti in se danes v smehu do solz spominjamo, kaj vse smo počeli. Kako smo pdali, se potolkili, kaj vse zganjali s sosedovimi otroci. Pa so vsi imeli računalnike doma, a tako, bolj za dodatek. In mi smo, vsem kasetnikom navkljub, našim otrokom zvečer sami brali pravljice, pa če smo bili še tako utrujeni, ali pa si jih izišljevali, samo da so zaspali ob zvenu našega glasu, ne pa televizije ali računalnika lai kasetnika. In ni mi žal. Jaz pravim: vse znanje lahko nadoknadiš, vedno, izgubljenega otroštva pa nikdar! In tako je tudi bilo - nasmejana in srečna, ne preveč obremenjena z zunajšolskimi dejavnostmi (en šport in tuj jezik sta bila čisto dovolj), sta tudi znanje v šoli brez težav osvajala. Sem še danes vesela, ker sta otroka šla raje brodit po bližnjem potoku in sta prišla domov kot dva pujsa, a rdčeih in srečnih lic, kot pa da bi non stop ždela pred računalnikom. Tega že obvladata in sta zdaj veliko pred ekranom, a v najnežnejših letih smo se t emu, na srečo, izognili. Mamamia mamamia