Torej, to je za tiste iz 90 dnevne diete, skaterimi sem en mesec delila svoje trenutke.
Pred kratki mi je Matej omenil, da je nekaj brskal po kulinariki, ja spet se je psravil hujšat, pa mu brez mene ne uspe. No v glavnem, je zasledil, da ste se spraševale po meni.
Naj se vam najprej opravičim, sem veliko mislila na vas, enkrat sem se na 90 dnevni dieti celo javila, vendar sta se me spomnili samo dve forumašici, oziroma, ostalih ni bilo takrat gor. Tako se potem nisem več javila, vendar sem večkrat mislila na vas.
Sedaj pa vam bom na hitro opisala potek moje nosečnosti.
Od začetka je bilo z menoj vse ok, jedla sem normalno, pazila sem le to, da nebi pretiravala s sladkarijami. Dobro mi je uspevalo, saj se nisem nič redila oz samo v mejah normale. po posvetu z ginekologom v 7t nosečnosti, sem začela jemati tifol. Prej si ga nisem upala, ker ga vegeterijancem ne priporočajo.
Že drugi dan jemanja, me je obšla slabost, in vsak dan je bilo hujše, mislila sem da je to normalno. joj, ko bi vsaj bruhala, potem bi mi vsaj malo odleglo. Tako sem začela počasi hrano odklanjat, (takrat sem prenehala z jemanjem tifola a škoda je bila narejena), posledica je bila izguba teže, to se je vleklo nekako 14 dni, nato je nastopilo najhujše obdobje v mojem življenju. Namreč prenehala sem jesti, vase sem spravila samo vodo in en ugriz kruha. Bila sem sestradana, a hrane nisem smela videti, kaj šele vonjati.
To se je vleko kak teden, na kar sem postopoma prenehala piti vodo. Počasi sem dehdrirala. Že kakšen teden sama nisem mogla stat, Matej me je moral skoraj nesti v kopalnico, ko sem se tuširala me je moral držati, ker več kotr minute nisem bila zmožna stat. Po nasvetu os zdravnice sem šla na urgenco (navadni oddelek). Zdravnica je rekla, da je vse bp razen ravni kalija v krvi, torej da naj jem čim več banan. Za slovo mi je še dala šumečo tableto v vodo. To sem spila v požirkih, tako mi je odleglo. A tableta je v meni zdržala samo do doma.
Nalsednji dan, je moja mami v skrbeh klicala mojega g, ki je rekel, da moram nujno na urgenco, napisal je napotnico, tokrat za ginekološki oddelek.
Tam so me lepo sprejeli, rekli so da sem že na meji podhranjenosti. Vzeli so me na oddelek in takoj priklopili na infuzijo. V eni uri sem dobila 2 litra, na to pa še 2l do jutra. Zjutraj, sem bila že toliko pri moči da sem se lahko sama vsedla, zajtr mi je še vedno smrdel, toda vase sem lahko spravila celo dva grižljaja. Vsak dan je bilo že bolje in postopoma so mi dozo infuzije zmanjšali, jaz pa sem vsak dan vase sparvila več hrane. 4 dan so mi še za popotnico dali 2l infuzije obogatene s kalijem, rekli so mi, da se mi bo stanje vseeno še malce poslabšalo, vendar da bo sedaj vse v mejah normale.
S takim veseljem sem šla domov, matej me je moral peljati za savo, da sem se nadihala svežega zraka kako mi je pasalo, bila sem polna energije. Stanje se je sicer malce poslabšalo vendar ni bilo niti približno tako kot prej. Lahko sem jedla.
Tako sem iz 67kg shujšala na 55kg, v bolnici, sem v 4 dneh pridobila 3kile (vode, ki mi je zaradi dehidracije primanjkovalo)
Kasneje sem imela še nekaj krčev in pomanjkanje železa,a tole slabost sem si najbolj zapomnila.
22.10.2005 sem ob 14 uri in19 min. povila najlepšiga sončka na svetu, mojega žana. od tistega trenutka dalje sem postala najsrečnejša mama pod soncem.
Pozdravček vsem ki me poznate, Nali/Tina
nalin