18. jul 2013 10:55
kara je napisal/a: |
Moj dopust je letos postavljen na glavo, Vsaj zame to ne bo dopust, ker sem popustila pritiskom večjega dela družine in se jim bom pridružila v avtodomu. Sem izuraziti " anticiganski" tip, to pomeni, da ne potujem rada, še manj pa mi dišijo kampi ipd. Poleg vsega je to očitno tudi najbolj ogrožujoč način potovanja, saj ob vsakih navodilih lepo piše še, kaj narediti, ko si oropan... Ni mi jasno, kaj je lepega kljub čudovitim krajem, ki si jih bomo baje ogledali, ob tem, da vsak dan trepetaš pred vlomilci, ponoči, pa celo lahko pričakuješ, da te bodo uspavali s plinom, potem pa lop po tebi. Kakšna vaša izkušnja bi me morda ohrabrila. Kaj pravite na takšen dopust?
kara
|
Draga Kara, so ti že punce pred mano napisale dosti - predvsem o tem, da začni razmišljati o tej zadevi kot o dopustu in ne o nočni mori
Sama ti lahko iz prve roke povem, da sem zapečkarica in to velika Kar se poletnega oddiha tiče, je to pomenilo 4 tedne taborjenja v kakem majhnem južnodalmatinskem kampu, z morjem "pred nosom" in tako, da se nam ja ni bilo treba nikamor premakniti. Morje, viseče mreže, knjige, galebi, ribe in vino - ja, čisto po tvojem okusu (razen kampa). In to odkar sta otroka rojena.
Potem pa smo se pred 7 leti odločili za spremembo in to za potovanje z osebnim avtom in šotorom na Peloponez. Prihrankov je bilo planiranih za 4 tedne dopusta, zaradi manjšega nesporazuma pa smo po spletu naključij kupili na določene dneve vezano povratno karto za trajekt, ki je veljala 6 tednov (datuma pa brez velikih stroškov ne bi mogli kasneje spreminjat). Pa smo šli! Tokrat z popolnoma "očiščenimi" glavami, brez ustaljenih misli o tem, kako dobiti čimbolj miren košček v nekem kampu za 4 tedensko "zapečkarstvo"
Potovali smo iz kraja v kraj, spali malo v kampih, malo kar tako na prostem (pač šotor ob avtu), otroka, takrat stara 8 in 10 let sta uživala enako kot midva.
Uživali smo predvsem zato, ker smo imeli (kljub precej skromnemu budžetu, ki se je seveda iz planiranih 4 moral "nategniti" na 6 tednov) dovolj časa. In ker smo si sicer nek okvirni plan potovanja dovolili sproti spreminjati, če nam je tako prijalo! Potovanje ni bilo samo vožnja od točke do točke, hiter ogled "tistega kar je treba videti" in mrzlično odštevanje, kaj smo izpolnili za tisti dan, pa sekiranje, če se je načrt zaradi kakšne cestne prigode ali pa preprosto ležernosti obrnil preprosto v drugo smer.
Naše potovanje so res bili neskončni kilometri po vijugastih cestah med posameznimi kraji, sem ter tja, bilo pa je tudi ure in ure pogovorov, navduševanja nad lokalno hrano in vsak dan novimi kraji.
Kljub temu, da se tip, ki rada postavim stvari na svoje mesto, mi tistikrat sploh ni bil noben problem vsak večer raztegnit šotora, pripraviti "poljske kuhinje", da smo si skuhali večerjo in zjutraj vsega skupaj spet pospraviti in na pot - ali pa tudi ne, če se nam je kje res dopadlo, smo pač ostali še kak dan. Na ta način nismo bili ne preutrujeni, ne živčni, ker "nam bo zmanjkalo časa za vse".
Ja, res je, govorim o šestih tednih, pa vendar smo srečevali tudi z ljudmi, ki so prišli z agencijami in si vse peloponeške "obvezne" znamenitosti in še Atene za povrh ogledali v sedmih dneh. Razen sedenja dolge ure v avtobusih in fotografiranja "obveznih" templjev verjetno niso imeli kaj dosti od potovanja.
Na enak način smo se pred tremi leti za tri tedne odpravili na pohajkovanje po Siciliji in samo za pot "do dol" porabili tri dni - ja, ker je bila že naša pot v bistvu cilj :) Smo se vmes ustavljali, prespali, se kopali in nihče ni bil že prvi dan na smrt izmozgan od 1000 km vožnje "do cilja". Pa smo srečevali tudi take, o ja, ki so si zadali da vozijo magari 16 ur "durhmarš" z menjavo voznika, samo da pridejo "čimprej dol". Zmatrane, sitne in že na začetku počitnic izmozgane ljudi
In to je tisto, kar te lahko skrbi. Da zaradi prenapornega urnika v družini pride do nezadovoljstva, sitnobe, zaradi utrujenosti smo napeti itd. In potem gre vse samo še navzdol ... preutrujenega človeka pa, dobro veš, moti vse - še WC papir je narobe barve na koncu
Glede na to, da greste z avtodomom po svetu očitno prvič v življenju, vzami že to kot izziv in to v pozitivni smeri! Pa tudi če se boste 10 dni vozili samo od avstrijskih slanih jezerih in vsako noč prespali pod drugim drevesom. To je čar avtodomarstva, pa to, da si dejansko samozadosten, saj ti avtodom nudi hkrati vse udobje (od WC, kuhinje, postelj), hkrati pa še dejansko lahko ustaviš v največji "džungli", sam pod zvezdami.
Veš koliko ljudi poznam, ki po dolgočetnem oklevanju le najdejo pogum in se odpravijo prvič kampirat ali z avtodomom - in pridejo domov popolnoma navdušeni.
Sploh kakšne zelo redoljubne in "kontrolfrik" gospe se znajo kar razcveteti, ko ugotovijo, da je familija bolj zadovoljna s preprostim večernim obrokom ob tabormen ognju (oz. z avtodomovega štedilnika) kot s "poglej kako si oblečen, glej da ne bomo zamudili" sitnarjenjem pred hotelsko restavracijo vsak božji dan ob isti uri.
Pa kako sproščujoče je iz avtodoma (ali šotora) stopiti bos v rosno travo in se še v "spalni srajci" pretegniti v novo jutro, v tišini ob petju ptic. In če ti na nekem kraju ni všeč, se naslednji dan preprosto preseliš drugam (kar pa je pri vnaprej plačanih hotelskih ali apartmajskih namestitvah težko izvedljivo, kajne).
Ne "nevarnosti", take in drugačne, cestnih imaš na pretek verjetno že ob vsakodnevni vožnji v službo, oropati cele družine ob vseh previdnostnih ukrepi, ki so ti jih že kolegice naštele, ljudje po svetu tudi nimajo namena glih na vsakem koraku, nima smisla polagati več pozornosti, kot je nujno potrebno.
Želim ti, da ti bo prva avtodomarska izkušnja ostala vsekakor v lepem sponimu. Ne vem sicer ali te bolj zanimajo naravne lepote ali kulturne znamenitosti, vsekakor pa bi sama za prvič vsakemu novopečenemu "kampistu" priporočala vikend "probno turo" kar pri nas, v Sloveniji. Da vsaj vidiš, kako kot družina funkcionirate 24 ur skupaj, v razmerah, ki jih (še) niste vajeni. Da prideš "na okus", kako je fajn, ko se lahko ustaviš, ko ti "zmanjka bencina = rabiš premor", parkiraš avtodom v gozdni hlad in tam skuhaš kosilo, razpneš visečo mrezo in si privoščis siesto. In se osvežen odpraviš novim izzivom naproti, pa naj bo to odkrivanje znamenitosti kakega kraja, za katerega nikoli "ni bilo časa" ali pa preprosto občudovanje katerih od naravnih lepot.
Predvsem pa - štartaj optimistično, z mislimi kaj LEPEGA in NOVEGA se ti bo zgodilo in ne z vnaprej zacementiranim scenarijem o nevarnostih in tegobah.
Mojca