20. jan 2006 10:23
Vemves, hvala za prijazne besede. Jaz tudi pravim, da ni katastriofa, če ponavlja letnik. Eni pač potrebujejo takšno izkušnjo oziroma malo več časa, da spoznajo nekatere stvari. lastna šola je pač najdražja, a kaj je eno leto proti večnosti. meni je bolj pomembno, da se kljub temu lepo razumemo. Za otroke smo si vedno vzeli čas, se ukvarjali z njimi in se igrali (hvala bogu, moj mož je tudi v zrelih letih ostal malo otroka, nikdar ne bo povsem odrasel...), vedno smo si vsi štirje med seboj kazali, da se imamo radi in čustev nikdar nismo skrivali. Pa še srečo smo imeli, da dedki in babice nikdar niso ravnali z vnuki v nasprotju z našimi pričakovanji - da bi jih recimo na skrivaj z nečim razvajali, kar pri naju kot starših ni bilo dovoljeno. Prej bi rekla, da je bilo tam morda več reda in discipline kot včasih pri naju. Glede delovnih obveznosti pa si jih tudi mi delimo, le da sin ne daje prat perila in ne lika. Delamo pač tisto, kar kdo rad počne in imamo srečo, da se nam "interesi" ne križajo. Jaz ne čistim rada in ne likam, hči pa to najraje počne. Jaz rada kuham, hči ne /razen ko mora, potem to naredi brez problema in se tudi rada uči nekaterih spretnosti), sin in mož skrbita za težja dela okoli hiše (in midve pomagava, jasno), pa mož da včasih rad perilo prat (recimo moje lepo belo čipkasto perilo z rdečo rjuho...). Skratka, nekako nam uspeva dogovarjanje. Pri privzgajanju delovnih navad - glede šolskih, bi rekla - se pri sinu pač ni izšlo po pričakovanjih, ampak neke katastrofe ni. Če je prošel do fakultete, jo bo pa ja končal. V štirih letih sicer ne, v petih ali šestih pa prav gotovo. In kaj potem? Vmes si tudi sam služi kak tolar, tako da vidi, kako težko je pridobiti tisto, kar se sicer tako zlahka porabi... Meni se zdi najbolj pomembno, da znajo otroci pokazat čustva, da se ne sramujejo crkljanja s starši tudi pri 20 letih, da še danes gresta z nama rada na kosilo k babici, na izlet, celo na na dopust še hodita z nama, ker pravita, da jima je lepo. In za naju ni noben problem, ko rečeta, da bi bila rada kdaj tudi sama doma oziroma da kam z nama ne gresta. Neko ravnotežje se mi zdi, da smo našli. Radi se imamo,a se s tem ne omejujejo. Se mi zdi, da se nam nata način vrača ves tisti čas, ki sva ga od rostva naprej imela za najine otroke. Šmrc, malo me je zaneslo. Mamamia mamamia