16. jan 2006 12:14
Hvala vsem za nasvete. Pri tem mojem prijatelju je problem tudi v ženi, saj se je na namig, da je škoda, da se dogaja, kar pač se (in to opažajo tudi drugi v našem okolju, ne le jaz) odzvala tako, da je zgolj skomignila z rameni in rekla, da ni tako hudo in da je on drugače čisto v redu. V službi mu še nikdar ni tako "škripnilo", da bi bilo kaj narobe, čeprav delovnega dneva v minulih mesecih ni končal trezen...V naši službi sm namreč na zravljenje že poslali nekaj ljudi in vsi so se izkopali iz alkoholne omame, abstinirajo že po sedem, osem let. Tudi kolegi smo pomagali, hodili z ženami na srečanja in podobno, tako da smo nekateri na to t emo že nekaj dali skozi. In zato se mi zdi, da tudi hitreje zaznavamo nevarnost, ki preti, in se zavedamo posledic. A kaže, da nekaterim samo lastna izkušnja lahko pomaga, sicer nas ne bi odpravili s stavkom, da je pa pri njih drugače, kot je bilo pri že zdravljenih kolegih. Resnično, poka, problem je tudi v partnerjih, vidim to pri tej svoji prijateljici. Na srečo še nimata otrok in bi se zdaj res še dalo kaj narediti, ampak več kot da ji odkrito povem, kaj zaznavam, ne morem narediti. Tudi mi ni zamerila, ko sem ji "naštepala" nekatere zadeve v zvezi stem, ampak mislim, da še n iprišla do faze, da se je pripravljena soočiti s problemo. Saj vem, kako je: ko si problem priznaš, ga moraš začet reševat. In to je najtežje. Mamamia mamamia