Alkoholizem

15. jan 2006 19:43

hja,(pre)veliko je ljudi ki kar vsak dan nekaj zlijejo vase! pri nas doma včasih odpremo kako buteljko, ki jo spijemo počasi in z užitkom. Jst osebno spijem recimo 3pive na tedn, kar se mi zdi čist v meji normale. tud čist ok se mi zdi 1 dcl rdečega vina po kosilu vsak dan, ampak res sam 1 dcl. star sm 24 in opazujem "mojo generacijo" - katastrofa! eni brez pijače enostavn ne morejo več. zaposlen sm v javnem sektorju,kot kuhar v domu kamor hodijo šole v naravi;osnovne šole, srednje šole, fakultete, razna društva... ravno pri srednjih šolah se vidi da jim po glavi skače samo to, kdaj bo večer da se bojo nekam potuhnli in se ga nalili...Vsekakor je novi kebrov zakon dobrodošel, ampak v marsikaterem lokalu mladoletniki pridejo brez problemov do katerekoli žgane pijače. Vsi poznate primer lipe, spodnje pirniče. "diskoteko" dobro poznam, ker sm tud sam kar nekajkrat biv tam in nism presenečn da se je to nardil... tam si pa še 14 letnga mulca z piram v rok srečov...da te mine... Pitje alkohola-da,ampak z pametjo in v meri normale! maestro1

15. jan 2006 19:52

Bolj kot berem odgovore na moj izziv na to temo, bolj se mi zdi, da nas precej podobno razmišlja. Da torej nismo čisto proti alkoholu, ampak naj ostane v nekih mejah. Tudi mi doma našim otrokom nismo prepovedali alkohola, navsezadnje se otrok nečesa, česar ne pozna, boji, ali pa mu vzbudi še večje zanimanje kot sicer. AMpak ne pijeta, ker ju to preprosto ne zanima. No, sin pri 20 že kdaj kaj spije, ampak se mi zdi, da zaenkrat ne pretirava. Hči pri 17 pa tudi ne kaže nekega interesa za alkohol, največ, kar naredi je, da ob svojem rojstnem dnevu nazdravi z enim požirkom penine. In to je to. Sama sem kar strpna do pitja, se mi vsaj zdi tako,a le, dokler to ne nečenja nekih odnosov oziroma ne povzroča problemov in nič ne kaže, da gre za odvisnost. Kljub temu pa povsem razumem tudi tiste, ki so povsem proti alkoholu, sploh če so jih do tega privedle izkušnje. Saj je pod soncem dovolj prostora za vse, kajne? In poznate anekdoto iz parlamenta, ko je nek MB poslanec proterstiral proti predlogu, da bi uzakonili 0,0 primila za volanom? Rekel je, da ta predlog ne vzdrži, ker je ne Štajerskem 0,2 že v zraku... Mamamia mamamia

15. jan 2006 20:32

Mamamia, pri nas pa pravijo da je 0.5 v zraku Ne morem se spomnit, ampak bil je celo nek vic na to temo, ko so otroku dali pihat... Žalostno, še posebej ker velja da je v vsaki šali nekaj resnice. lp, Marija

15. jan 2006 23:06

bozena je napisal/a:

DRAGA MAMAMIA primer kot si ga opisala je v medicini pravzaprav že alarmanten, čeprav je takih ljudi v naši ljubi Sloveniji kar precej. Ni problem, da tak človek ne bi dobro opravljal svojega dela, saj posledice, ki jih povzroča alkohol, ali bolje spremembe, niso opazne čez noč. Alkoholizem je težka in zahrbtna bolezen, ki se počasi tihotapi v življenje in se počasi prevesi čez točko, ko človek ne ve kako ven. Priporočam prenehanje oz. vsaj 1 mesečno abstinenco in ob tem ocenitev ali so opazne kakršnekoli posledice tega uživanja alkohola - psihične ali fizične. Sama klasifikacija alkoholika ni toliko pomembna, kot to, kako se to odraža pri vsakem posamezniku. Moje mnenje je, da je tako pitje pretirano. do 3 brizganci in nič drugega bi bilo še eventuelno sprejemljivo. Pa lep pozdrav. božena

Da, posledice zaužitega alkohola niso opazne takoj, odvisne pa so tudi od psihofizične zmogljivosti posameznika. Poznala sem skoraj identičen primer odvisnika, ki ga opisuješ, mamamia. Končalo se je s cirozo jeter. Bolezen ga je pokopala, pokopala pa tudi srečo njegove družine. Mamamia, če poznaš njegove sodelavce, poizkušaj pomagati in se o problemu resno pogovori z njimi v njegovi odsotnosti. Ob nanizanih dejstvih, brez obtoževanj in imen, skujte načrt pomoči! Prepričana sem, da bodo razumeli Tvojo dobro namero. V času abstinence, ki jo priporoča Božena in ki v tem trenutku lahko prinese še pozitiven izid, pa bi bilo morda najbolje, da jo z ženo mahneta na dopust (plačan ali neplačan). Na vsak način pa se morata oba z ženo o problemu pogovoriti z njegovim osebnim zdravnikom, ki bo poskrbel za potrebne preiskave in na podlagi teh za morebitno zdravljenje. Vse dobro želim njemu in njegovim. Nelly

16. jan 2006 7:20

doma imam abstinenta (jaz ga poznam tri leta), abstinent je po zdravljenju 5 let. Svoje življenje sem temu prilogodila - sama osebno brez problema, ker sem tudi v otroštvu videla probleme skozi alkohol in sem ga dobesedno zasovražila. Nimam nič proti če ga kdo pije, pač kakor komu paše, mi gre pa na živce siljenje in sem velikokrat vesela, da se lahko izognem z izgovorom, da sem šofer. Iz izkušenj vam povem, da ne beseda ne pogovor ne grožnje, takemu človeku ne pomagajo (tudi iz pripovedi mojega abstinenta). Človek se mora sam odločiti in ko bo rekel konec bo konec. Sosed se je zdravil v večih bolnišnicah in je na koncu sam priznal, da če bi že pri prvi sprejel sklep KONEC bi bilo konec. tako pa ....Pri njih pri kuhi sicer uporabljajo alkohol, drugače ga ne pije, niti ga ne moti če ga drugi okoli njega, pri nas pa je tudi (bolj z moje strani) alkohol strogo prepovedan. Tudi v rozinah :)). Mogoče mislite da pretiravam, ampak, zakaj bi, če lahko ne.... Pozdrav smrkolina

16. jan 2006 7:28

Huda tema. Če nisi v koži partnerja, se da govoriti o pogovarjanju. Vem za primer, ko ni bil pripravljen mož za noben pogovor o njegovi odvisnosti in se je požvižgal na vse zdravnike in zavračal vsako pomoč. Hudo je to. Da povem še svoje mnenje. Alkohol bi lahko ukinili. Je potrebno poskrbeti, da ne bodo ljudje svoje težave utapljali v alkotu, temveč se ukvarjali s športom oz. z drugimi aktivnostmi. Država naj bi poskrbela kar se tiče prodaje, bilo naj bi več športnih prireditev za amaterje; posamezniki oz. družine pa za aktivnost in pogovore. Bilo bi manj depresij, bolniških, ... ipd. LP McNena

16. jan 2006 8:09

Naj še jaz pristavim svoj lonček. V medicini obstajajo določene količine alkohola, napr šilce (o,3) žgane pijače, 1 kozarec vina in 3 dl piva na dan. Važno pri vsem tem pa je obnašanje alkoholika in njegovi obrambni mehanizmi(projekcija,negiranje pitja...) Najbolj pomembna pa je njegova zmožnost, da se ustavi. V naši ljubi Sloveniji pa ni zakona, ki bi človeka prisilia v zdravljenje. Možnost obstaja samo, če človeka prisilijo v službi, ali doma. Ker to je huda in dolgotrajna bolezen, je zelo pomembno, da se zdravljenec vključi v kakšen klub, kjer skuapj s sozdravljenci debatirajo o raznih življenskih zadevah. Je pa zelo hut telesni propad, še hujši pa psihični. Mamamia, če le moreš pomagaj temu človeku iz dna, če te pa še kaj zanima, mi piši na zasebno pošto. Lep dan vsem Skalarica

16. jan 2006 8:21

Ja, alkoholizem velja za bolezen. Tisti, ki je odvisen od alkohola, si kljub vsem obljubam in dobrim sklepom ne more pomagati. Seveda tudi ne prizna, da je alkoholik in prostovoljno ne bo nobeden šel na zdravljenje. Šele ko pade na dno, torej ko zboli ali je pred ločitvijo, se kateri odloči za zdravljenje, mnogo jih pa tega ne zmore. So pa "zasvojene" tudi žene teh odvisnikov v tem smislu, da vedno iščejo izgovore, da popuščajo, odpuščajo, večno upajo da bo boljše, potrpijo zaradi otrok, včasih ali večkrat spijejo kakšen kozarček, ki je namenjen možu, da njemu ne bo škodil... Res, kompleksen problem. A ko se družina reši te zasvojenosti, ni lepšega na svetu. A za to je treba plačati ceno, ki je tudi mnoge žene ne zmorejo zaradi sekiranja, kaj bodo drugi rekli, pa ja še ni tak alkoholik, da bi moral iti na zdravljenje in zaradi tega, ker se bodo morale tudi one do neke mere spremeniti.

16. jan 2006 10:54

Na žalost lahko jaz pripomnim samo to, da imamo mi v širši družini nezdravljene alkoholike, kar pa ima za posledico, da pri nas doma nihče ne pije. Pač pa alkohol z veseljem uporabljam v kulinariki. Zelo pa cenim ljudi, ki so se odločili za zdravljenje (npr. oba starša moje najboljše prijateljice) in in tudi uspeli preiti to oviro. kašna žalost je to, ko prideš na kraj, ki ga imaš za svoj drugi dom, pa te pričaka mrzla peč, mrzel štedilnik in prazna hiša, nekoč cvetoča kmetija pa propada. Loni Makaroni

16. jan 2006 10:55

Tule se pa moram odzvati. Strokovnjaki pravijo, da je alkoholik vsak ,ki ima zaradi alkohola probleme.To pomeni, da količina in frekvenca pitja nista pomembni, pomembno je kako pitje nekoga vpliva nanj(na psihično in fizično zdravje) in na njegovo družino. Alkoholizem je tudi bolezen zanikanja, človek ne bo priznal, da je alkoholik, oz. da ima hud problem dokler ne bo to nujno. To pomeni, da mora doseči svoje dno ali da ga mora v to prisilti nekaj kar ima zanj veliko težo. Ponavadi resnost te bolezni veliko prej čuti družina kot sam bolnik, oz. si on tega ne prizna. Na željo drugih se tudi ne bo spremenil, pa ne zato, ker ne bi hotel, ampak zato ker ja tako zelo bolan oz. odvisen, da je alkohol na prvem mestu, pred ostalim. To je strašna in zahrbtna bolezen, ki nosi s sabo hude posledice za celo druzino. Kot je že tinka napisala, so pa bolne tudi patnerke oz. partnerji alkoholikov in njihovi otroci in celo starši, v glavnem gre za odvisnost od odnosov oz. od partnerja. Če se zdravi samo alkoholik, je to neuspešno, ker partner caplja za njim nespremenjen s starimi vzorci in to ovira zdravljenje...Vsi morajo biti vkljuceni v program zdravljenja in tako se danes vecinoma tudi dela. Mamamia, svojim bliznjim lahko pomagas na vec nacinov. Pogovorite se o tem. Zadevo poznam zelo dobro iz lastnih izkusenj in vem kako hudo je. Meni pomagajo druzinske skupine Al-non- to je skupnost za svojce alkoholikov, ki tece vzporedno in podoben nacin kot program Anonimnih alkoholkov. Skupine so po vsej Sloveniji- oboje za anonimne alkoholike in za svojce in imajo tudi svoje spletne strani z vec informacijami. Ta program je bil zame odresujoc in upam da bo ta informacija se komu pomagala. poka