15. jan 2006 17:14
Temu jaz tudi pritrjujem, kot tudi temu, da tisti, ki odkrito prizna, da rad nekaj spije, ni alkoholik. Bolj nevarni so tisti, ki to skrivajo, še bolj pa po moje tisti, ki zavračajo pogovor o pasteh, ki jih nosi s seboj alkohol.
Zase vem, da sem vedno rada spila kozarček (ali pa dva in tri, jasno) dobre pijače, bodisi vina, konjaka, metaxe, travarice, kaj vem česa vse. In tega nikoli nisem skrivala. Tudi "nalili" smo se ga kdaj in doma včasih kar tako izpraznili kakšno steklenico (ali njih več, kakor je naneslo). AMpak to se ni dogajalo vsak dan in nihče od nas ni čez dan "iskal" alkohola, pa tudi vedeli smo, kako piti, da se ga ne naliješ na začetku zabave in potem hitro "padeš" oziroma ugasneš ko sveča...
In če je kak dan minil brez kaplje alkohola, ni bilo nič narobe in nihče ni tega pogrešal. To pravim zato, da ne bi kdo mislil, da sem kak zadrt antialkoholik. Tudi zdaj, med dieto, priznam, da bi mi kozarček redečega ali penine še kako teknil...Ampak v okolju, ki mi je blizu, vidim, kako nekdo brede in zato sprašujem, ali je res zmerno pitje, če gre nekdo vsak dan iz službe z nekaj kozarčki "v riti", ki se ne zna ustaviti pri tretjem kozarcu vina po malici ampak neha piti šele potem, ko pijače zmanjka, ki ne prenese pogleda ne na poln ne na prazen kozarec, ki ne pristaja, da bi kaj v steklenici ostalo tudi za jutri, ko pogovor nanese o mejah pa zagovarja stališče, da nima smisla abstinirat niti za nekaj časa, da se telo "očisti" po praznikih, ampak je treba vedno piti v zmernih količinah...Pa smo na začetku zgodbe - kaj je to zmerno oziroma kje so meje relativnosti zmernega?
Saj vemo, eni prenesejo več in drugi manj, eni so do alkohola strpni čez vse meje, drugi nestrpni do neskončnosti... Mamamia
mamamia