22. okt 2008 15:38
KRUH!
Tinček orje svoje polje,
židane je volje,
nad njim škrjanček žvrgoli,
okrog njega murenček cvrči.
Sejati mora zdaj pšenico,
da kruhek bo imel, in močnik bel
in boba in pšenico.
Čez grudo Tinček vleče brano,
na okol obesi mrtvo vrano,
da bo plašila ptice,
da ne požro pšenice.
Dežek lije, seme klije,
njiva brž ozeleni,
žito rase in gre v klase
sonce ga zlati.
Tinca srp za žetev brusi
in ga brž preizkusi,
oj, kako ti reže.
Tinček snope veže.
S cepci pridejo mlatiči,
to veseli so vam tiči,
žito treba je omlatiti,
zrnje sprevlačiti.
Tinček žito v mlin zapelje,
da ga mlinar v moko zmelje,
klipe, klape, klipe, klop,
da se trese pod in strop.
Voda peni se, šuni,
goni mlinske kamne tri,
izpod kamna skozi sito,
v vreče moka se vali.
Zdaj je moka tu
in Tinca viha si rokave,
da testo zamesi
do dobrine prave.
Hleb za hlebom vlaga v peč,
vidiš, takšna je ta reč,
ko je kruhek lepo rumen,
je dovolj pečen!
lena70