30. jul 2016 13:49
Veliko razmišljam o tem, nenazadnje tudi zato, ker imam tri popolnoma digitalne vnuke. Eden je na pametnem telefonu, drugi na tablici, treji na stacionarnem applu. Najmlajša, ki ima komaj pet let se obnaša kot sestrica, ki jih šteje deset več, da o fantu, ki ima deset let ne govorim. Sina včasih malo kregam, a ne veliko, ker se preprosto strinja z mano, a je povsem nemočen. Na srečo naši otroci veliko športajo, so v šoli, a popoldnevi in večeri, ko so prosti, so pa na telefonih. Včasih jih le zamotijo s kakšnim filmom, včasih s knjigo. Težko je, ves svet bulji v telefone. Zadnjič sem tukaj v Ljubljani videla par srednjih let, ki je buljil vsak v svoj digitalni čudež. No, pravzaprav jih vidim vsak dan.
Posledice za to odraščajočo generacijo bodo. In to velike. Le kje je kakšen kontra Bill Gates, ki bi spet populariziral igre na dvoriščih, travnikih, kot smo jih imeli mi. In ni bilo predebelih otrok, psihologi so bili v manjšini, ne spomnim se psihoterapevtov in vsega, kar imamo danes. Starši se mi zdijo sokrivi, a ne zelo. Preprosto je to čas, ki je obsedel skoraj slehernega zemljana, kot da so nas z nečim poškropili. In deluje.
Najbrž sem res že stara in zrela, da me vržejo na smetišče zgodovine.
naor