19. avg 2011 17:27
A veš Robida, da sem se včasih tudi sama spraševala, če nismo res pretirano pretirano servilni(1), vendar so me izkušnje zadnjih let prepričale, da ni šlo za to. Mislim, da pri večini gostov iz drugih republik ni šlo za aroganco, ampak čisto zares zato, da so se s slovenščino, makedonščino, albanščino, madžarščino in italjanščino srečali maksimalno enkrat tedensko ob nedeljah, ko so na TV predvajali filme in nadaljevanke po nacionalnem ključu. In enostavno res niso nič razumeli in ni šlo za kakšno prerivanje za premoč, ampak očitno samo za to, da se z nekom, ki te zanima potrudi,š in se meniš magari z dimnimi signali.
Opažam, da tudi veliko slovenske mladine zadnjih nekaj let čisto zares ne razume ne hrvaško, ne srbsko in ne bošnjaško, kje pa da bi prebrali kakšen, še tako kratek tekst v cirilici.
Eden mojih mlajših sorodnikov se je pred tedni vrnil iz Novega Sada. Ko sem ga vprašala, kako so sporazumevali me je debelo pogledal - ja menda po angleško, saj so ja normalni, ne?
Pa to ni nič nenavadnega - včasih je bila srbohrvaščina (pa naj se kdor koli spotika ob ta izraz, to je bila pol stoletja lingua franca v Jugoslaviji, pa i šire)
Ne samo, da je bila obvezen predmet v osnovni šoli, večina TV programa je bila v tem jeziku, brez podnapisov seveda, dostopne je bilo, in tudi bralo se je neprimerno več literature v srbohrvaščini (bom kar vztrajala pri tem nazivu, če nam je všeč ali ne, je dolga leta obstajal, za sporazumevanje smo ga uporabljali in ga še uporabljamo vsi, ki nam hrvaški, srbski ali bošnjaški jezik ni materni in ki ta hibridni jezik razumemo zato, ker smo se ga naučili, bodisi v šoli, bodisi v posrednih ali neposrednih stikih z govorci drugih jezikov).
Tudi bošnjaški, hrvaški in srbski govorci so se ga, mogoče malo lažje kot Slovenci, Makedonci in manšinjci, prav tako morali priučiti, saj to gotovo ni bil jezik, ki bi ga kjerkoli govorili doma.
Takrat se je potovalo in dopustovalo pretežno znotraj meja nekdanje države. Večina šol, gasilskih društev, celo mest je bila pobratena s podobnimi organizacijami v drugih republikah in stiki so bili še kako živi. In kot nas znova in znova in znova poučijo naši junaki 50+, se v naši hrabri, složni in nepopustljivi armadi vsaj v glavnem ni poveljevalo v esperantu.
Spominjam se, da sem bila (pa ne samo jaz) do tretjega letnika faksa, ko smo odpotovali na ekskurzijo v Makedonijo, sveto prepričana, da ne samo razumem, ampak se lahko tudi kaj pomenim v makedonščini. Seveda, saj smo po TV vsak teden gledali vsaj po en makedonski film ali nadaljevanko. Podnapisi pa niso bili ne v slovenščini, ne v bošnjaščini niti v hrvaščini ali srbščini. So bili kar v srbohrvaščini in smo jih vsi razumeli in se v tem jugo esperantu tudi pogovarjali z makedonskimi kolegi in vsakim, ki je bil pri volji, da se meni z nami tisti teden, ko smo bili tam.
Ja no, če bi pa bili v državi s Češkoslovaško (a se še sme to napisat) bi pa verjetno ves ta naš jezikovni nabor ( ki je, mimogrede , prispeval v zakladnico brisane srbohrvaščine dosti več kot le seštevek treh, zaradi različnih religij nastalih jezikov, bi pa vsaj vsi (mejdun, a mi bo uspelo ostati politično korektna), ki smo se bili khm, sposobni naučiti srpskohrvatski, govorili tudi češki, slovaški,najbolj verjetno en srednjejužnoslovanski mix.
Danes je seveda vse drugače, ne gre le zato, da je srbohrvaščina, ki je bila kljub vsem slabim podtonom v neki dobi povezovalni element, izbrisana. Časi so se spremenili, otroci se že v vrtcu povezujejo prek spleta in komunicirajo v jeziku, ki ni ne britanska ne ameriška ne avstralska angleščina, ampak nekakšna globaleščina, če si lahko tudi sama dovolim skromen prispevek k novoreku.
In seveda naši otroci ne zastopijo več po srbohrvaško, ne vem če kakšnega starejšega od pet let še zalotimo pred televizijo, na počitnice ne hodijo na Hvar in v Crikvenico ampak v Grčijo in na Tajsko (in se seveda povsod z vrstniki sporazumevajo v globaleščini).
In kdor bo hotel razumeti in biti razumljen, se že zelo pospešeno uči kitajščine in hindija, tisti najbolj pronicljivi pa še česa bolj eksotičnega.
Meni všeč in v pomoč vsakokratna lingua franca. Seveda jo vedno narekujejo trenutno najmočnejši, ampak dokler je stvar relativne izbire in ne postane obvezna, jo toleriram in uporabljam.
Dokler ne postane norma in instrument diskriminacije, jo vidim kot zelo pozitiven povezovalen element, ne samo med jeziki, ampak predvsem med kulturami.
Dokler, seveda.
Saj Čedermacovo in podobne zgodbe poznamo.
Prav zaradi njih in zgodb, ki so jih doživljali niti ne tako daleč nazaj moji starši in sorodniki, in ne nazadnje tudi zaradi hudih časov, ki so jih preživljali pretekla leta moji sogovorci srbohrvaškega jezika, ne zamerim čisto zares kakšni kavki, ki mi odreče čašu vode; mogoče je bila prav njena nona tista, ki se mi je pred štiridesetimi leti leti smejala, ko sem prosila za še pa jedan kuzarac vode. Bićerin d¨acqua dobim pa zmeraj, saj je hvalabogu človeški spomin selektiven in tisto ta grenko se pozabi najprej.
(1) Glede naše lingvistične servilnosti:
Se mi zdi, da imamo dve, če ne tri gostoljubnosti.
Ena je za zelo zahodne in severne goste, ki so deležni ovacij takoj, ko zložijo skupaj recimo huala, dosvidenja in Slovenija is small, but beatufull ali pa celo kakšno bravurozo v smislu Gospodičina, šetati šuma-grad? Tako zelo omikanim osebam se seveda ustreže v vseh smislih in na vseh nivojih in se z njimi komunicira v bolj ali manj imenitnem pidginu.
Druga vrsta gostoljubnosti, (malo bolj umirjena) je za goste, kako bi rekla, bolj vzhodne in mogoče temnejše provinience, ki so se sicer (da ostanemo pri besednih spretnostih) dovolj dobro priučili slovenskega jezika. Običajno se zvito izogibajo pastem, ki prežijo na klenega domorodca v sklonu, spolu in številu.Izdaja jih naglas in izgled. Takile ne bodo nikoli povabljeni v Kongo v Grosuplje, pa če so stokrat doma iz Kinšase. Ali iz Milanovca. Ampak tepst jih pa zaenkrat ni treba.
Tretjo vrsto pa gojimo zato, ker smo tako zelo ljubeznivi in strpni, da nam gostoljubnosti preostaja.
Ta presežek je namenjem tistim, ki jim je kljub temu, da ne dosegajo standardov prve in druge grupe, uspel kakšen dosežek, o katerega pomembnosti za narod bo razpravljala in odločila skupina mladih in starih butlnov, ki bodo tudi nepreklicno, brez kakšnih sitnosti pritoževanj, določili nagrado (prva bo, da se jih zaenkrat ne obeša, še posebej na Janezovo hruško ne, za druge bo pa razpisan referendum).
nola
. Moram pa priznati, da sem pa žal bolj malokrat doživela nasprotno - da bi se naši južni bratje na obisku Slovenije potrudili s kakšno slovensko besedo. Tu jim "veselo" priskočimo mi na pomoč - saj mi pa "znamo njihvov jezik". Po takih dogodkih se potem pogosto sprašujem, ali je bilo to prav. Mirno bi lahko govorila slovensko, pa naj se mučijo...amapk mi neki vrag ne da, mogoče tudi kot gesta gostoljubja, kjer poskušaš gostu ustreči (gostu na domu, ne v turističnem pomenu). Kako je vaše mnenje glede tega?
