23. nov 2009 7:42
Afganistan: kamor se pride bog le zjokat. Ganljivo. Priporočam.
23. nov 2009 7:42
Afganistan: kamor se pride bog le zjokat. Ganljivo. Priporočam.
23. nov 2009 11:33
rimljanka je napisal/a: | ||
O, še nekaj za nujno branje...... Ja, komajda verjetno, v zadnje 50 letih je pri nas komajda kaj s področja evolucije izšlo. [nagelj] rimljanka - zasebno mnenje |
23. nov 2009 12:21
Trenutno berem (po priporočilu nekoga s Kulinarične Slovenije - žal ne vem več koga, bi ga morala verjetno daleč nazaj najti) Nežnost volkov (Stef Penney). Odlična, napeta, pustolovska kriminalka (??), ki se dogaja sredi 19. stoletja v kanadski divjini. Skratka, sem upoštevala že kar nekaj priporočil (v zadnjem času tudi Deček v črtasti pižami) in bila zadovoljna. Hvala! Lep pozdrav sonci
23. nov 2009 12:45
mimika je napisal/a: |
Afganistan: kamor se pride bog le zjokat. Ganljivo. Priporočam. |
Tole je pa res ganljivo, za zjokat. Pretresljiva pripoved. In ugotoviš, da vse ženske v bistvu stremijo k podobnim ciljem, ne glede na to, ali imajo ruto na glavi ali ne, so oblečen po našihmerilih ali nosijo burko.
In še bolj pretrresljiva knjiga od te je knjiga Kot da me ni, avtorice Slavenke Drakulić, o ženski iz Sarajeva, ki je preživela strahote ženskih taborišč. Ko preberš to knjigo, je pomen naslova še bolj grozljiv.
2002 / 35 / Romani
Kot da me ni
Aleph, Ljubljana 2002, 4.340 SIT Bernard Nežmah
Zgodba intelektualke, ki so jo zajele srbske vojske v Bosni konec maja 1992 in jo mesece posiljevale v taborišču.
Na pogled trpka, a izpraznjena vsebina; kdo bo še poslušal ali bral detajle mučenj in poniževanj? Toda avtor je pisateljica Drakulićeva, ki objavlja knjige, ki zarežejo globoko. Naj si bo vivisekcija vsakdanjega življenja v starem režimu Kako smo preživeli komunizem in se zraven še smejali, ali pa kanibalistični razvoj ljubezni v Okusu po moškem.
Njen roman Kot da me ni je presunljiv. Te pograbi in drži, a ne kot bralca iz naslade, temveč kot sopotnika S. skozi njen pekel vojne.
Korak za korakom. Najprej v neznosni vročini, brez vode, ko po nekaj dneh zahrepeni, da bi se umila v kadi, polni vode. Nato v ponižanju, ko morajo ujeta dekleta lulati na odprtem polju taborišča. In potem veselje nad pridobitvijo - lesenim straniščem. Strah ob besedah električni kabel, nož, žaga, sekira, a zatem še bolj trpko razočaranje, ko ji iz torbe med sojetnicami izgine šatuljica z zlatnino. Groza ob šepetanjih o "ženski hiši", zatem pa človeška degradacija, ko v skladišče vstopi vojak, ki si jo izbere, a pri tem ne uporabi niti glagola, niti enostavnega stavka; zadošča: Ti!, ne ti - ona! in iztegnjeni zlobni prst. Ko jo horda posili, jo heroj uči še ubogati: Odpri usta! In zalije jo z dolgim curkom scaline. Po batinah začne goltati, ubogljivo kot otrok.
Ko s sojetnicami biva v "ženski sobi", je še huje od posilstev čakanje, kdaj bodo spet prišli ponje. "Naveličala se je biti uskladiščena kot kos mesa, kot ovčje stegno ali drobovina." Vojaki so jih jemali na slepo, niti pogledali jih niso več. Zaželela si je spet biti ženska, se našminkala, poskusila pogledati koketno; ta maškarada je bila edina moč, ki jo je imela. Če se bodo pretvarjale, da jim je lepo, vojaki ne bodo več moški z orožjem, ki jih po aktu iznakazijo, ampak navadni moški, ki jim godi, da jih zapeljivo gledajo. Misli, da pozna že vse, na smrt so se že navadile, toda potem pride neznosni smrad - od trupel, ki jih sežigajo v kontejnerju skupaj s smetmi. Padejo v otopelost duha, ko ne morejo narediti nič: ne pobegniti, ne rešiti življenja sojetnici. Nato jo pokliče k sebi stotnik; prvi, ki jo vika. Urejen moški, ki je poveljnik taborišča, a osamljen med sadističnim moštvom. Nekoč, drugje intelektualec in družinski oče. Zdaj začuti priložnost, da odigra damo; peklenska igra - sestradana, ga nonšalantno vpraša, če jo povabi na večerjo, in potem se bori s seboj, da ne golta hrane. Rabelj in žrtev sta si najbližja, edina šolana v taborišču, vendar ona z neznosno muko, da se zadrži, da mu ne izbruha očitkov nad bestialnostjo njegovega taborišča. Od nekod vest, da bodo zamenjane. Tokrat pot z avtobusom na Hrvaško, še zadnji pomori. Na svobodi pa nova groza - nosečnost. Švedska, porodišnica v Stockholmu - breme, ki ga hoče odvreči in dati v posvojitev, saj se počuti, kot da mu je bila le vreča, ignorira jok, potem pa se začne lomiti ob prstkih, ki zgrabijo njeno roko.
Pretresljiv vojni roman, ki pokaže na še hujšo stvar, kot je samo mučenje telesa - na lomljenje duha ženske ujetnice.
Mamamia
mamamia
Sporočilo je spremenil(a) mamamia dne 23.nov 2009 12:46
25. nov 2009 9:53
Recept za ljubezen Anthony Capella (lušna malo ljubezni, malo kulinarike, dogaja se v Italiji) buča
25. nov 2009 10:39
l e a je napisal/a: |
Slovenski pravopis 2001:( Žal fax zahteva svoje:) l e a |
Kako, žal, k sreči........
rimljanka - zasebno mnenje
25. nov 2009 10:51
Žal zato, ker mam doma polno dobrih knjig, ki jih zdaj bere mami (je na bolniški). Doma imam: Žena popotnika v času, Jaz ubijam,...Da sploh ne omenjam vseh knjig Jamesa Pattersona v knjižnici:)) l e aangelamila
sporočila: 5
25. nov 2009 13:06
Lojz Kraigher: Ivan Cankar. Se splača prebrat!lp angelamila
25. nov 2009 18:44
Lea ,ravno berem -Jaz ubijam....srhljivo.....
lp goga
25. nov 2009 21:19
Bernadette McDonald: Tomaž Humar tumpikaKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Čarobna zelena torta
Slana pita (Salty pie)