19. avg 2011 8:30
Elaphus,
to ni vic, ga imamo v obliki dedkove vojaške knjižice (iz leta 1927) shranjenega doma. Knjižica je seveda lično izpolnjena na roko, v cirilici, se razume, in poleg tega, da ima dotični vojak modre oči in rjave lase, piše tudi NEPISMEN - ker se pač ni hotel v knjižico podpisati v cirilici.
Ljudje smo z razlogom občutljivi na svoj jezik - ker je to naša identiteta, konec koncev je to jezik, v katerem mislimo, sanjamo, izražamo svoja čustva - koliko je vreden, nam postane jasno šele, ko nam ga nekdo poskuša vzeti ali oporekati. Zato ni na nas, da se zmrdujemo nad tem, kaj Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bosanci, Hercegovci itd. mislijo o svojem jeziku.
Naor, zelo lepo si nam pripeljala pred oči eno primerjavo ali, bolje, vzporednico: Krležo in prodajalko kruha na Pašmanu. Krasna primerjava je ravno zato, ker med tema dvema ni absolutno nobene primerjave. Kaj je za svoj jezik - kakor koli ga že imenuje - naredil Krleža, je neprecenljivo, in prav zaradi tega, mislim, ga kvalificirano lahko imenuje kakor koli misli, da je prav. Ta prodajalka na Pašmanu pa, se mi zdi, odstavka iz katere Krležine drame še tekoče prebrati ne bi znala. Pa da ne bi spet preveč stegovali vratov v tuja dvorišča...... kot da vsega tega ne bi imeli tudi pri nas! Žal.
Sonja
...; je pa pijesak in ne pjesak, in mlijeko na primer, ne mljeko (pri Srbih mleko); Črnogorci so pa zgodba zase, oni tudi imajo ijekavico.
mimo vse logike se mi zdi tale televizor - zrakomlat, okovratnidopupak, okokučnidomobran - tle vsaj veš, za kaj gre - pa čeprav v hecu, ampak tisti dalekozor je pa čist mimo. čeprav - hm, mogoče pa JE dalekozor daljnogled, dalekozornica pa TV.... 
rimljanka 
