31. jan 2009 10:20
no, pa še jaz povem svojo zgodbo..zmeraj sem bila debeluškica, ne preveč, a sem bila. Na svojo višino 160 cm sem pridelala ponavadi nekje do 67 kg, potem sem se vzela v roke in je šlo malo nazaj, pa spet naprej, in spet nazaj. Med nosečnostjo sem se zredila le za 12 kg, na 75 kg, tri mesece po porodu pa sem zaradi hude življenjske preizkušnje pristala na 48 kg, shirana, depresivna, s katastrofalno krvno sliko. Kaki dve leti sem se pobirala, prilezla do nekako 52-55 kg in pobirala pohvale od vsakega, ki me je poznal od prej. Počasi sem nekje spet prilezla do 65 kg, in sem si v letu 2005 rekla, da tak pa ne gre več in sem šla na ločevalno. Zadala sem si cilj, da bom do 31.12.2005 težka 55 kg. Z dieto in kar nekaj športa mi je to tudi ratalo. Le 1.1.2006 sem imela prometno nesrečo, od ležanja in dolgčasa so se kile vztrajno začele dvigovati. Do današnjih (preddietnih 73-75 kg). Sama sebi sem šla na živce, čeprav so možu všeč "velike zize" in se je v šali po vprašanju, kaj ima raje, debelo mene in velike zize ali suho in seveda manjše, odločil za velike zize. (malo heca).
poanta je v tem, da mi je kar slabo, ko se pogledam v ogledalu, in posledično s tem pride nizka samopodoba. Vsakič, ko srečam koga po dolgem času, prav vidim tisto v njegovih očeh - madona, kak se je zredila. In me je sram.
IN NOČEM VEČ, DA ME JE SRAM!!!
če ne bi vedela in doživela, kako je, ko imaš normalno telesno težo in se sam sebi zdiš v redu, mogoče tega ne bi tako pogrešala.
v glavnem, mož pride po daljši odsotnosti domov čez en mesec. Do takrat imam cilj spraviti kile na 65. Danes zjutraj je tehtnica pokazala 70 kg.
Mi bo uspelo sklestiti 5 kg? Seveda mi bo!!! Skupaj z vami, punce.
aja, MAriborčanke, nekaj se menite za kavico. Jaz sem za.
neika