Radovedna

6. maj 2005 6:16

Migla, je mozen se drugi izvod ali ponatis? julia

6. maj 2005 7:43

Ja, o vstajanju ponoči. pri nas je vse to delal mož in ko sva se najedla, ga je dvignil in dal v zibko. To je postalo že tako rutinsko, da je to delal napol v spanju. Eno noč, ko ga je že odložil, pa plane pokonci in vleče mojo glavo, da bi jo dvignil in dal v košarico, misleč, da je otrok. Smo se nasmejali....

6. maj 2005 8:52

Migla, ideja je super - print, pa v knjigoveznico. Jaz pa jih sortiram po jedeh in vlačim po plastičnih mapah... Glede vstajanja ponovči: moj mož je bil najsrečnejši človek na svetum, ko je pri sinovih šestih tednih starosti odšel k vojakom. se je tam vsaj naspal. Se pa strinjam z Julio: kopanje, hrana,spanje. To je edina reč, pri kateri sem bila pri prvem otroku dosledna (drugi otrok je zaspal že med kopanjem, se zbudil za sesanje in potem spal do jutra). Tašča mi je položila na srce: otroka crkljaj in nosi in ga ljubkuj čez dan, kolikor le moreš, saj to ni razvajanje ampak izražanje ljubezni, zvečer pa naj bo red: kopanje, hrana, spanje in slednje brez dvigovanja iz postelje. In res: če ni takoj zaspal, sem se sklanjkala nadenj, ga božala, držala za roko, tudi lučko sem kdaj pustila (a vas ni strah teme, ko ni nikogar naokoli...), se vrnila v sobo, če je zajokal, a iz postelje nikdar vzela (razen ponoči v času dojenja, to je razumljivo). In se je obrestovalo. Ni pato univerzalen recept, vsak otrok ima svojo voljo in vsak starš svoja načela in meje potrpežljivosti. Mamamia mamamia

6. maj 2005 9:56

TORTICA, tudi jaz sem se zdajle, od srca! zvitorepka