Kulinarični kiksi

16. feb 2005 11:09

Hej! Kada sam prvi puta pripremala rižoto s piletinom, a tada sam išla u osnovnu školu, stavila sam 6 žlica riže, ali i 6 žlica soli. Tak je bilo slano da vam ne moram niti reći. A i grah sam prvi puta skuhala za cijeli Zagreb. Spremala sam ga svome dečku, sada suprugu, i sebi. Imala sam pakovanje od 1kg i činilo mi se nekako taman za nas dvoje. Bili su to dani graha na razne načine. Lidija...

16. feb 2005 11:42

Tam nekje pri šestih, sedmih letih starosti je bila moja naloga, da sem vsak dan pobrisala posodo od kosila. Mami je pomivala, jaz pa sproti brisala in odnašala ostanke od kavne usedline, ostankov, ki so se prijeli dna posod in kar je še bilo takih stvari, zlivat v stranišče. Po navadi je mami vse to zlila v eno posodo in to je bila taka temno-rjava, sivkasta voda. En dan spet brišem, mami pripravi posodo z ostanki in jaz jo grem zlit. Čudilo me je le to, da je bila brozga topla in so v njej plavali nekakšni koščki, pa tudi izgledala je malce drugače, vendar si s tem nisem preveč belila glave. Zlila sem pač stran in pika. Ko sem že vse pobrisala in pospravila, me mami opozori, da še nisem odnesla pomij - meni pa so začeli vstajati lasje na glavi - da ne bom dolgovezila-stran sem vrgla golaž, ki ga je mami skuhala za kosilo za naslednji dan. Danes, po štiridesetih letih, se mi to ne zdi več tako tragično, takrat sem pa mislila, da bo konec sveta (moji rdeči uhlji tudi - ne vem, mogoče je bila mami užaljena, da sem njen dober golaž lahko zamenjala za pomije.) LP cervus

16. feb 2005 17:37

Pa še jaz! Prvi kuharski poskusi mojega moža so bili takšni, da sem mu morala zjutraj pred odhodom v službo podrobno napisati kaj in kako naj naredi. Na jedilniku je bil mlad krompir. Napisala sem mu, kako ga naj očisti, začini in speče v pečici. Ko sem se vrnila, so se v pečici pekli štirje ogromni krompirji. Njegov komentar pa:" Saj mi nisi napisala naj ga narežem...." kreich

16. feb 2005 18:11

Reca, nisem te mislila užaliti. Mislila sem na recept, ki si ga napisala pred tvojo "dogodivščino". Lp, modrijan

17. feb 2005 7:59

Enkrat sem delal ajdove krape...zmesal sem samo moko in krop, pozabil sem pa maščobo...kaj je nastalo?...lepilo..;)) lep dan M bonzo

17. feb 2005 10:46

Še ena iz kuharskih logov. Nekje na sredi gimnazije smo šli z mladinskim veroukom za 5 dni na Uskovnico. 14 mladincev iz naše fare, župnik (ki je bil povrhu vsega najvišji v svojem redu v SLO; ne iz naše fare), en študent teologije in 4 nekaj let starejši fantje iz drugega konca Slo. S prijateljico sva bili zadolženi za kuhinjo, torej za sestavine in samo pripravo. Vse dobro poštudirava, nesemo s seboj zadost vsega. V naši zalogi je bilo tudi zmleto meso za mesno sekanico. To smo kuhali pri gospodinjstvu v OŠ, zato je bila redno na programu. V koči na Uskovnici ni bilo hladilnika, zato smo hrano dali v leseno skrinjo v kuhinji. Mesna sekanica je bila na vrsti 4. dan. Kuharici se spraviva k delu in ko odvijeva tisto meso, naju je skoraj kap. Bilo je sivo zelene barve, da vonja ne omenjam. Kaj sedaj. Najprej sva se ga morali znebiti. Toda kako, ko so bili pa vsi ostali pred vhodom v kočo. No po nekaj težavah to izpeljeva in meso je končalo nekje daleč v gozdu, stran od naših običajnih poti. Toda kaj sedaj skuhati. Si predstavljate: 20 ljudi sva imeli na kosilu in večinoma v takih letih, ko ne bi razumeli, da bo za kosilo marmelada…. Pa kako bi se norčevali iz naju. Treba je bilo narediti omako za čez testenine. Za osnovo sva vzeli juho iz vrečke (tisto z zvezdicami, vanjo narezali mesni doručak, dodali vse začimbe, kar jih je premogla kuhinja, dodali gorčico in ajvar ter malo smetane. Omaka je bila čisto vredu. Midve sva kosilu preskočili. Sedeli sva v kuhinji in čakali na odzive. Vse je bilo v redu, vsi zadovoljni. Ob eni pripombi sva se zgrozili: “Res se mi zdi čudno, da so v omaki zvezdice …” Na srečo se mu pri razglabljanju nihče ni pridružil. Takrat sva se naučili, da je v takih primerih meso treba potenstati, potem pa se ne bi tako hitro pokvarilo. Ampak pri 17 letih …

17. feb 2005 11:05

Še moja izkušnja! Mimika me je spomnila, ko smo šli tudi mi z mladinskim veroukom na Trstenik. Tam je koča, kjer smo si sami kuhali. Sami študentje in dijaki, vsi brez denarja, najest se je bilo pa treba. Naredili smo si jedilnik za tri dni. Najcenejši so bili seveda makaroni. Mularija, nevajena količin v kuhinji, smo se prvi dan spomnili, da bodo makaroni. Za dvajset ljudi je bilo treba skuhat kosilo. Ne spomnim, koliko vrečk makaronov smo dali kuhat, na koncu smo se počutili kot v tisti pripovedki Lonček kuhaj. Lonec je bil kmalu premalo, predevali smo v drugega in tretjega. Na tem izletu smo jedli potem same makarone. Enkrat na drobtinah, drugič pečene v pečici z jajci, pa s paradižnikovo omako. V glavnem makaroni na tisoč in en način. Nekaj časa potem jih ni nihče mogel videt, toliko smo se jih preobjedli. Sem pa iz generacije, katero so naučili, da se hrana ne meče stran, zato nismo imeli srca, da bi jih stresli na gnoj. Gobica

18. feb 2005 20:53

Pa še nekaj iz babičine kuhinje: Babica mi je večkrat pripovedovala tole svojo štorijo. Bilo je po 2.svetovni vojni. Velika revščina. K njim na obisk je prišel babičin brat z družino. S seboj so prinesli velik kos mesa za juho. Babica je dala v velik lonec kuhat juho, v drugega pa krompir. S svakinjo sta potem klepetali in babica je namesto krompirja odlila juho!!! Tega v življenju ni mogla pozabiti. Vsakič je skoraj jokala od žalosti, ko je to pripovedovala. Pa še ena naša. Nekoč med počitnicami sva z očetom šla v Avstrijo po nakupih. V Celovcu lepo nabaviva, pa se peljeva čez Ljubelj. Govoriva, da bi se ustavila na kosilu v neki gostilni. Takrat pa se oče spomni in reče: "Ti, a si ugasnila fižol?" Jaz nisem vedela nič o kakšnem fižolu. Mama ga je dala kuhat preden je šla v službo in očetu naročila, naj ga ugasne preden greva od doma. Zelo naju je skrbelo. Ko sva prišla na mejni prehod, sva poklicala k sosedom in naročila, naj gredo gledat, če pri nas kaj gori, ali pa če se kadi iz kuhinje. Naročila sva, naj kar razbijejo kuhinjsko okno,... Ko sva prišla domov, je bila mama že doma - vrnila se je po končani službi. Ko je prišla domov, je močno smrdelo, lonec je na plinu žarel, fižol pa je zoglenel. K sreči ni prišlo do požara!! Tisti lonec pa še vedno imamo, se je čisto lepo opral. Od takrat vedno dvakrat preverimo, če je plin ugasnjen.

19. feb 2005 10:21

To je do zdaj najboljša odprta tema na forumu Spomnila sem se tega dogodka.Še kot najstnica sem se odločila,da bom doma naredila kruh. Starejša gospa mi je že večkrat pokazala kako ona pripravi testo.Ni pripravljala kvasca posebej,ampak je kar lepo v jamico nadrobila kvas,dodala sladkor...in takoj vgnetla v testo.Moja mami je vztrajala,da brez priprave kvasca testo ne bo vzhajalo.Ker le ni nehala s prepričevanjem,me je vse skupaj minilo in sem zabrisala v kanto za bio odpadke in zaprla s pokrovom.Joj,čez nekaj časa ko je to začelo vzhajati,je dvignilo pokrov in šlo vse po tleh(izgledalo je kot bi izbruhnil vulkan). "No mami,pa si rekla da ne bo nič vzhajalo." Od takrat naprej me ni več prepričevala in mi je pustila,da naredim po svoje,pa če uspe ali ne. Lepo se imejte,pa radi se smejte!!! Vesna Leben

19. feb 2005 11:34

Nekoč,pred davnimi časi ......sem si zaželela mehko kuhan jajček.Pristavila sem lonček z vodo in vanj položila jajce.Mama me je poslala na trg nekaj kupit in sem šla.Ko pridem domov,je bil lonček še vedno na plinu,jajčka pa nikjer.Menda pa je nekaj eksplodiralo ...in ostanki jajčka so bili na stropu.LP Aki