Kako vzljubiti zelenjavo oz. jo nadomestiti

3. dec 2015 9:32

Jaz je ne bi posiljevala z dieto. Zanjo je pomembno, da ima več manjših obrokov ( tudi količinsko) in da se začne redno ukvarjati s telovadbo. Naj si zada cilj, da bo v pol leta shujšala toliko in toliko. Saj bo imela valeto- to je super cilj, da bo lepo izgledala. 

Če ima rada zelenjavne juhe jih pripravljajte, poskušajte pa recimo ob vsakem obroku mesa ali ribe zraven ponuditi malo zelenjave, ne preveč. Saj smo nenazadnje že male otroke navajali na raznovrstvno zelenjavo.  To je tudi lahko repa, zelje, stročnice.  Pomembno je, da je hrana pripravljena zdravo in da obrok ni prevelik. Seveda lahko poje tudi kos pice, ali kos kruha, ne pa dva ali tri.  Naredite načrt prehrane - da recimo ne preseže 2000 kalorij. S tem, da morate paziti na pijače, ki so sladke in zelo kalorične. Naj začne piti le vodo, nesladkan čaj. Če je sladkosneda ji dovolite le rebro čololade. Da ne bo na skrivaj segala po sladkarijah. 

Morate razumeti, da je punca v puberteti, nekatere so v tem obdobju nagnjene k povečanju teže, zato je treba predvsem spremeniti njen pogled na prehrano. Če sama ne vidi pretirane želje ji morate  z vzpodbujanjem pomagati vsi v družini. To tudi pomeni, da sedaj med prazniki ne pretiravate s sladkarijami in dobrotami. Bo pač letos malo drugače. Predvsem pa gibanje, najbrž ima do tega odpor, ampak s samo prehrano ne bo veliko dosegla. Če imate v bližini hrib naj gre vsak dan gor in naj jo nekdo tudi spremlja - nekdo iz družine, prijateljica....V začetku bo zelo naporno a sčasoma bo pridobila na kondiciji. 

Še malo pa bo v srednji šoli, tam pa je prehrana, vsaj po izkušnjah mojih otrok prepuščena več ali manj njim in glede na njene težave bo samo še slabše. 

Nenazadnje pa se lahko obrnete tudi na kakega nutricista ( jaz osebno poznam eno),  da vam sestavi jedilnik prilagojen hčeri glede na cilj. 

Če ste sedaj par let pozabili na njeno težavo se morate zavedati, da nič ne gre čez noč in da bo pot do cilja naporna in še nekaj časa trajala. 

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

3. dec 2015 9:40

V naši rodbini ni bilo otroka, ki bi maral zelenjavo (z mano vred), pa smo se tam nekje od desetega - dvanajstega leta dalje vsi spreobrnili v vsejedce, nekaj nas je imelo celo vegetarijanske epizode. Verjetno otroci pač nagonsko iščejo hrano z največ energije (sladko-mastno kombinacijo, seveda z izjemami). Tako da je panika odveč. Drugo je pa odnos do hrane, ki ga še odraslemu človeku ni lahko spremeniti, kaj šele najstnici, ki se po definiciji mora bojevati s svetom, starši in sama s seboj. Zato mislim, da ji bo izkušnja v Stični lahko še kako prav prišla - imela bo družbo vrstnikov z enakimi problemi (ker jih ima, pa če jih pokaže ali ne), odločno vodstvo, ki je na teatralično bruhanje povsem imuno, in obilo podpore. Vendar pa par tednov Stične ne bo rešilo problemov, ki so se kopičili 14 let, tako da ji bo morala stati ob strani cela družina. Ji morate pa tudi jasno dati vedeti, da ne gre v kazensko kolonijo, ampak je to odskočna deska za boljše življenje.  Vsem vam mora biti jasno, da, če jo hočete ohraniti zdravo, NIKOLI več ne bo smela živeti tako, kot je do zdaj, ampak bosta zdrava hrana in gibanje morali postati del njenega življenja, pa če se še tako upira. Tu boste morali sodelovati vsi - se je pa vredno potruditi, saj bo to sprememba na boljše za vse, ne samo za deklico na pragu življenja.

Sonja

3. dec 2015 9:53

Jaz sem nekje brala, da dobijo otroci izrazit odpor do grenke zelenjave tam nekje med 3. in 10. letom (za tiste, ki se niso do sitega najedli strupenih alkaloidov, ki so ponavadi grenki, je bila to evolucijska prednost, ker so uspeli preživeti do starosti, ko so dobili potomce), pa še okus je v tem času precej ostrejši kot kasneje. Prav tako je bilo za naše prednike sladko/mastno/slano tisto, kar je omogočilo preživetje v času stradanja. Seveda nas danes prav ta evolucijska dediščina ne pomaga kaj dosti (tolažimo se lahko le s tem, da se te stvari lahko tudi še spremenijo...) lp, proxima

3. dec 2015 12:39

mamamia je napisal/a:

Glej, MiriBon, jaz ne maram cvetače in brokolija, in zakaj je to tako težko razumeti?  Kot bi jaz tebi napisala, da ne razumem, zakaj ti ne čutiš takega užitka kot meni ne predstavlja kos sočnega bifteka. Govorimo o okusih. Pri nas doma ne vemo, kaj je to razkuhana zelenjava. Vsaj pri nas to ni razlog, da je ne bi jedli.  Ko jo pripravljam, ostane še vsa sveža in hrustljava. Vso, ki se lahko je sveža, uporabljam za različne solate. Meni okus brokolija, cvetače in ohrovta ni všeč in zato tega jem. Poskusila, pa ne gre. Tudi špinače ne maram, hči jo pa obožuje.  Mož je vso zelenjavo, z užitkom, otroka manj, a dovolj za uravnoteženo prehrano.    In tako kot jaz tebe razumem, da ti je brokoli dober, si verjetno ni težko predstavljati, da nekomu pač ni?  mamamia

Fair enough. Vse eno pa verjamem, da je najpogostejši razlog zakaj mlajši, in kasneje mladi, ne marajo zelenjave prav v tem, da ni bila ustrezno pripravljena. Zase npr. vem, da mi je bila cvetača grozna (in razkuhana tudi je skorajda neužitna, brez dvoma), dokler je nisem začela pripravljati v lastni režiji.

Life is war against boredom~

3. dec 2015 15:56

Še o navajanju na zelenjavo: morda so v družini pretiravali s siljenjem. Vsi smo to kdaj poskusii pri otrocih. Jaz sem potem ubrala drugo pot: rekla sem le, naj vsaj poskusita. Če jima bo všeč, bosta jedla, če jima ne bo všeč, ne bo treba jesti. Vse kar prosim je, da poskusita. In sta okušala in sčasoma jedla vedno več, tu in tam sta celo rekla, da je to zelo dobro ... Res pa je tudi, da sem se pri jedeh, na katere sem ju skušala navaditi, trudila, da je bila jed na krožniku lepa tudi na pogled. Pri naših "špuravcih" je bil uspeh včasoh presenetljiv.

 

Seveda je pa glede prehrane še veliko drugih faktorjev, psiholoških in še kakšnih, a na srečo nam je to bilo prihranjeno. 

Zato velja upoštevati nasvet proxime.

mamamia

3. dec 2015 16:07

Še to je pomembno, ali ata in mama z užitkom jesta zelenjavo, ali pa jo tudi onadva porivata na rob krožnika.

MiriBon, poznam to. Tudi meni cvetača v menzi ni šla, doma pripravljena mi je pa prava poslastica. Al dente, seveda. 

kara: kaj pa ocvrta zelenjava? Toliko, da se privadi okusa, potem kasneje bi šla tudi dušena na maslu, ali kuhana in lepo prelita  za začetek z majonezo, potem počasi potihoma preideš preko kisle smetane na pretežno jogurt.  Kaj pa francoska solata, jo je?  Tudi meso se meni sploh ne zdi sporno, če ni mastno in ali ocvrto. In da ni vsak dan, kdaj pa kdaj se je pa menda treba tudi pregrešiti.

Cila

3. dec 2015 18:31

 Kara, še to bi dodala. Pokaži hčerki kake slike otrok in odraslih, ki se zdravijo zaradi sladkorne bolezni,  kako naporno in hudo je vse skupaj. 

Drugače pa sem jaz v srednji šoli dostikrat zase naredila okusno kosilo- na ponev z olivnim oljem sem dala piščančji zrezek - začinjen in ga na hitro opekla, ko je dobil lepo barvo sem zraven dala zelenjavo,kar sem imela ( cvetačo, korenje, grah, brstični ohrovt, ....) zalila z juho ali vodo dokler se zelenjava ni zmehčala. 

Drugače pa pri nas dostikrat dam v pekač k mesu še dva narezana korenja  ali pa pripravim kake zelenjavne omake (maslo, zelenjava, sol, ščep suhega česna, zalito z juho). Vsaj najmlajši je na takšno zelenjavo zelo navdušen. 

 

 

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

3. dec 2015 19:14

Se opravičujem - ampak kako po sliki spoznaš diabetika?

Če bi slike debeluhov pomagale proti debelosti in slike rakastih pljuč in jezikov proti kajenju, potem ne debeluhov ne kadilcev ne bi bilo več.

Sonja

3. dec 2015 19:18

Trixi je napisal/a:

Kara, še to bi dodala. Pokaži hčerki kake slike otrok in odraslih, ki se zdravijo zaradi sladkorne bolezni,  kako naporno in hudo je vse skupaj. Kjer je volja, tam je pot. Trixi

 

S tem se močno strinjam. Jaz ne bi nič šparala, ampak bi poiskala kontakte s takimi bolniki, ki bi verjetno imeli kaj za povedati in pokazati. Danes je pač tako, da otrokom ni treba kaj potrpeti in mislijo, da se njim pač ne more nič zgoditi. res sem kar slabe volje, ko vidim in slišim, kako se lahko danes hglede hrane otroci zmišljujejo, pa tudi odrasli. Še 60-70 let nazaj nobena hrana ni ostala, ni bilo problema pojesti vse, danes pa imamo "polne riti" vsega. Pa o em smo že razglabljali. Upajmo, da se ti časi ne vrnejo.

Skratka, punco bo treba soočiti z dejstvi, četudi bodo kruta. Bo pač kako leto prej odrasla-za svoje dobro.

Je pa to sprememba za celotno družino, tudi pri nas je bilo tako, dokler je hči še živela doma.

marjja

3. dec 2015 19:48

MiriBon je napisal/a:

mamamia je napisal/a: Glej, MiriBon, jaz ne maram cvetače in brokolija, in zakaj je to tako težko razumeti?  Kot bi jaz tebi napisala, da ne razumem, zakaj ti ne čutiš takega užitka kot meni ne predstavlja kos sočnega bifteka. Govorimo o okusih. Pri nas doma ne vemo, kaj je to razkuhana zelenjava. Vsaj pri nas to ni razlog, da je ne bi jedli.  Ko jo pripravljam, ostane še vsa sveža in hrustljava. Vso, ki se lahko je sveža, uporabljam za različne solate. Meni okus brokolija, cvetače in ohrovta ni všeč in zato tega jem. Poskusila, pa ne gre. Tudi špinače ne maram, hči jo pa obožuje.  Mož je vso zelenjavo, z užitkom, otroka manj, a dovolj za uravnoteženo prehrano.    In tako kot jaz tebe razumem, da ti je brokoli dober, si verjetno ni težko predstavljati, da nekomu pač ni?  mamamia Fair enough. Vse eno pa verjamem, da je najpogostejši razlog zakaj mlajši, in kasneje mladi, ne marajo zelenjave prav v tem, da ni bila ustrezno pripravljena. Zase npr. vem, da mi je bila cvetača grozna (in razkuhana tudi je skorajda neužitna, brez dvoma), dokler je nisem začela pripravljati v lastni režiji. Life is war against boredom~

 

Se povsem strinjam, da je neprimerno pripravljena zelenjava veliko krat vzrok, da je otroci ne jedo. Nekaj je odvisno tudi od otrok samih, eni so bolj ješči in drugi manj. V takih primerih si je pač treba vzeti čas, malce dati tudi zgled (no ja, jaz nisem ravno svetel zgled pri  zelenjavi, zato pa je oče vskočil ...), poskušati otrokom približati posamezne okuse, se pogovarjati z njimi in z malo potrpežljivosti lahko kaj dosežemo. Da pa vsi vsega ne marajo pa je povsem normalno. Govorim seveda o običajnih razmerah.

mamamia