2. maj 2015 14:43
Malo več, kot opomin.
Če nič drugega, boorisov post (kolega, ampak tule si pa tako intenzivno brcnil v temo, da boli....od človek z univerzitetno diplomo človek vseeno pričakuje malo več intelektualne drže), dokazuje, da je potrebno akcija.
1. maj je datum obeleževanja pravic zaposlenih in pravic tistih, ki izgubijo zaposlitev in čisto nič ni prišlo z lufta, za čisto vse se je bilo treba izboriti. So ljudje umirali zaradi slabih razmer pri delu, so ljudje umirali na demonstracijah (kot 1. maja v Chicagu) v tujin in pri nas tudi (mimogrede, dan železničarjev, 15. 4. , takrat so tudi žandarji streljali na demonstrante). Obeležuje se spomin na tiste, ki so se za pravice izborili. In se hrkati zave, da to, če je nekaj izborjeno, še ne pomeni, da je tu za vedno. Se bo treba vedno znova boriti za to, da bo delo omogočilo človeku dostojanstvo. Da se bo počutil kot kvaliteten član družbe in da bo imel zaradi tega spodoben zaslužek.
In če kdaj, potem zdaj vidimo, da to ni samo-po-sebi umevno. Da je treba vedno znova varovati zaposlene pred šikaniranjem in da se v zadnjih tridesetih letih nakazuje, da se vedno slabše živi od dela, da se pa vedno bolj bogati na račun donosov na premoženje (namig: Thomas Piketty; Capital in 21st century). Če kdaj, je zdaj potrebno malo več kot zgolj obeleževati. Pa malo več kot v sebi bentiti z neartikuliranimi psovkami na račun državnih politik (mimogrede, slednje so daleč od inteligentnega, v bistvu so boleče neintelignetne, samo ne morem prostora na tem portalu uporabiti za to, da bi izvajala dokaze) in tudi malo več kot pomilovati se zaradi bridke usode, ker bo treba čez praznike pisati projekt. Tudi ne gre živeti v iluziji, da je 1. maj nekaj, kar je za "delavce", to so tisti iz tovarn, mi smo pa kao srednji sloj in to se pa nas ne tiče. Vraga, smo vsi v mezdnem odnosu in tudi srednji sloj se pavperizira in če je kdaj, je sedaj čas, da se raznoslojni proletariat malo združi in aktivno upira in upre. Skozi demonstracije, skozi spreminjanje pogojev na delovnem mestu, skozi drugačno plačno politiko, ki omogoča zaposlovanje še komu. Pa z navadno brco v rit vsakomur, ki pride v firmo, se še dobro ne usede v stol in že blebeta, kako je tule preveč zaposlenih in kako so stroški dela previsoki (sebi pa nemudoma zviša nagrado).
Nekaj od tega lahko stori vsak od nas.
Če ne boste, boste na stara leta iskali hrano po smetnjakih in se spomnijali časov, ko ste pametovali na kulinarčnem forumu in ko se vam kisalo od žalosti, ker ste imeli čez prvomajske neke nujne zadolžitve in niste bili na morju.
Vendelina jr.