Kako se naucite kuhati

13. avg 2014 9:39

Sem razumel, Rimljanka . Ampak glede na to, da kuharija med moškimi ni ravno ne vem kako razširjena je posledično temu zelo malo slabih kuharjev in obratno na drugistrani :)

13. avg 2014 10:17

Če rad kuhaš, v tem uživaš in rad dobro ješ, se bo tudi kuhati dalo naučiti. Jaz sem začela kuhati v srednji šoli med počitnicami, da je bilo kosilo na mizi, ko so starši prišli iz službe. Najprej je to zgledalo tako, da mi je mami pripravila recepte s kuharskih knjig, ki sem se jih strogo držala. Potem pa nekako dobiš občutek za kuharijo in narediš tudi kaj po svoje, veš katere sestavine izbrati ipd.

Moja največja polomija je bila, ko sem kuhala golaž z ajvarjem (hehe). Nisem znala naredit omake pa sem kar ajvar not ruknala. Ni blo dobro, ampak, ker smo bli na enem taboru, smo pač pojedli, ker drugega ni bilo.

Sem pa imela težave s peko, pri kateri še vedno nisem tako suverena kot pri kuhanju. Dolgo sem govorila, da kuhat znam, peč pa pač ne. Ampak, če se lotiš in ne izgubiš volje tudi ko moraš kakšen pladenj peciva vreči v smeti, si na dobri poti, da ti rata. Letos sem tako pekla torte za abrahama, birmo in za 60-ko (pa vse so ratale in bile dobre - zahvaljujoč tudi Kulinariki).

Pa veliko sreče, kuhanje je zakon! ;)

13. avg 2014 11:07

Se strinjam! Jaz sem začela solidno dobro kuhati,  ko sem "menjala" moškega. Da razložim: nikoli nisem kaj prida kuhala, ker tega pač nisem marala, za silo pač sem se "priučila" mamini prleški kuhinji. Po poroki na Koroško valjda geografsko poreklo ni veljalo, obveljala je taščina kuha in rodilo se je moje  sovraštvo do kuhanja.

"Novi" moški pa je sprejel mojo kuho "zdravo za gotovo", nikoli kritiziral, pojedel vse, mi vzbudil veselje in potem je šlo samo še navzgor. Sem imela srečo!!! Sicer sem še daleč od odlične kuharice, ampak trudim se, ne obupam, natančno berem recepte... vse, kar so kolegice zgoraj že napisale. In gre!!!!

13. avg 2014 11:32

Ce ti moski vse poje brez kritik, ne more bit napredka. Edino na kritikah lahko rastes. Mene vzpodbudi jed, katero mi ljudje skritizirajo, v nasprotju s tabo imam sreco, da imam okoli sebe ljudi brez dlake na jeziku. Ce bi mi vsi vse pojedli brez pripomb, bi kuhanje opustil, ker bi bolj sumil moje slabo kuhanje kot njihov okus.

13. avg 2014 11:40

Vsi smo enkrat začenjali, doživljali neuspehe za štedilnikom in se veselili uspehov, jih skušali ponoviti in pri tem celi znašli kajnovega, se v trudu, da se izognemo neuspehu lotili ponovnega poskusa in uspeli ali pa tudi ne (ko se šarlote spomnim in treh ali štirih ponesrečenih poskusov, preden mi je končno uspela ...).

Vsekakor je treba vedeti nekaj osnov. Poznati nekaj vrst mesa, vedeti, kako se obnaša katera zelenjava (predvsem glede dolžine kuhanja - jaz jo samo popražim, dve do tri minute, in konec, izjema je morda stročji fižol cvetača in brokoli; vse, kar lahko jemo sveže, ne potrebujem dolgotrajnega cmarjenja, kajne?), kombinirati začimbe, vedeti, kaj zgosti jed (čebula, nariban krompir, bučke, ovseni kosmiči, kvinoja ...) in da to ni zgolj smetana.

Z nekaj osnov, ki jih obvladaš, pa z dobrim receptom in dobro voljo boš hitro spoznala, kak način kuhanja ti najbolj sutreza in uspeh ne bo izostal. Jaz sem potrebovala 15 let, da sem se naučila delat mehke zrezke ins peči dober krompir v pečici, sem pa toliko hitreje obvladala enolončnice in ribe ...

Samo hrabro dalje.

13. avg 2014 11:47

Se strinjam z zzakom1977. Tudi jaz vedno vztrajam, da domači jed komentirajo. Imam srečo, da so zelo iskreni. Ogromnokrat rečejo, da je super, kadar pa kaj ni ravno najboljše mi to tudi povejo.

Ker bodimo realni, nihče ni tako dober kuhar, da bi bile jedi vedno perfektne. Problem je edino pri nekaterih, ki ne razločijo med povprečnim in izvrstnim, tistim je pa vedno vse super...

Drugače pa ja, kuhanje je zakon! Peka pa itak.

13. avg 2014 12:58

Dobro je začeti z osnovami, ki si jih prebereš v kakšni dobri kuharski knjigi (katere začimbe pašejo kam in kako se med seboj ujemajo, splošna razmerja med količinami, najpogostejše tehnike kuhanja ..) in pa gledanja videoposnetkov (YT je nadvse priročen, samo je treba najti uporabnike, ki vedo, kaj delajo in sam postopek po možnosti opremijo z dodatnimi razlagami), ker včasih ti je najbolj jasno šele, ko vidiš, kako se to ali tisto dejansko pripravi (če nimaš v bližini nekoga, ki ti pokaže).

Med YT videi mi je za osnove precej ok tale kanal: https://www.youtube.com/user/JoyofBaking1, ker navadno vedno razloži stvari, ki se marsiketeremu izkušenejšemu uporabniku zdijo samoumevne.

Za naslednjo raven pa npr. https://www.youtube.com/user/BrunoAlbouze

Drugače pa je recept za uspeh precejšnja mera vztrajnosti, samokritičnosti in pa seveda veselja do kuhanja, nagrada pa je dober obrok in pa tisti občutek zadovoljstva, ko ti nekaj (končno) rata 'u nulo'.

13. avg 2014 13:26

Ko bi bile te slabe kuharice pametne, bi kuhalnico porinile v roke moškim, če jih imajo v družini . Če ti nočejo sami kuhati , jim je pa čisto prav, da slabo jedo. V časih, ko so bili v službi le moški, ženske pa doma, je bila delitev, v kateri je gospodinjenje s kuho padlo na ženska pleča, še smiselno, danes pa v večini primerov prav gotovo ni več. Nič všeč mi tudi ni delitev: čez teden (v naglici in stresu) naj kuha žena, v nedeljo (ko sem prost)  bom pa jaz. 

Osnov kuhanja sem se naučila že kot otrok, s pravo zaresno kuho sem se spoprijela, ko sem šla na svoje. S tem, da se ob pomanjkanju časa nikoli nisem lotevala zahtevnejših jedi. Danes bi jedi, ki sem jih takrat kuhala, uvrstili pod zdravo prehrano .

Glalactica2001, če se ti bo kuha priljubila, bo z upoštevanjem gornjih nasvetov steklo en-dva-tri, če pa ti ni pisana na kožo, se ne obremenjuj in kuhaj le, če res ne bo šlo drugače.

13. avg 2014 13:32

Moj mož nikoli ne pohvali nečesa, kar ni ravno najboljše izpadlo. On pravi: "Če bom hvalil tisto kar mi ni všeč, bom ves čas jedel hrano, ki mi ni všeč".

Navadno tudi sama vem kdaj sem ga mimo pihnila. Ampak pohvala je vseeno večja motivacija kot graja (vsaj jaz jo raje slišim...).

13. avg 2014 14:28

Kot otrok sem bila zelo anoreksična, pa sem si mislila, da sem pač izbirčna. Enkrat, že okrog petdesetih, pa gledam svojo mamo, kako kuha, sicer zase, pa mi je kapnilo, da moja mama pač nima in ni nkoli ni imela smisla za kuhanje, kar mi je nedavno tega tudi priznala))). Ko sem pri tašči sama začela kuhati, se mi je odprl nov svet in jaz kuham z užitkom in veseljem, pravijo, da tudi dobro. Kuhala sem tudi na televiziji in takrat sem ugotovila, da se imam kljub kilometrini še marsikaj za naučit. Vesela sem, da sem za kuhanje uspela navdušiti tudi svojo osemnajstletno hči in to potem, ko sem že čisto obupala, da se bo kuhe sploh kdaj lotila. V dobrem letu je napredovala do samostojne kuharice in sedaj me prosi samo še za kakšen nasvet, ki ji ga seveda z veseljem dam. Sama peče tudi kruh in ni je bolj ponosne mame, kot sem jaz. Sicer se pa pri kuhanju držim principov proxime. Ko poznaš osnove, je eksperimentiranje in improviziranje šala mala in takrat lahko pustiš svoji domišljiji krila, tudi pri kuhi.