Sivi lasje...zakaj pa ne?

29. maj 2014 14:34

Dobri geni pri ženski so, da pri 50tih še ima lase. Ne glede na barvo. Vse ostalo je pa odvisno od tega, kako je prostor pod lasiščem pospravljen.

29. maj 2014 16:37

limnol, vsak dan grem v bližnji dom starejših občanov in nauš verjela, osemdeset in devetdeset letne gospe, pa tudi gospodje ( eden ima celo 104 leta ) imajo še vedno zelo lepe, goste lase. Res so skoraj vsi že sivolasi, ampak s temi, ki jih obiščem, se še vedno zelo lepo lahko pogovorim, ker imajo še vedno podstrešje pospravljeno

Je pa žal tam tudi poseben oddelek, kjer se vsak dan trudijo pospravit  pajčevinasta podstrešja, upam, ter želim ti, da te nikoli ne doleti, da tam preživiš ostanek življenja

29. maj 2014 16:57

Babka,

mogoče bi bilo pa le dobro, če bi se s svoje vznesene poti le še kdaj pa kdaj ozrla tudi na katero drugo. O čem drugem pa raje ne bi.

30. maj 2014 4:05

Ena nekaj postov nazaj govorila o izgubi las zaradi bolezni, tole je pa danes pripravalo na moj FB via MamaF:

http://www.boredpanda.com/henna-temporary-tattoo-cancer

30. maj 2014 7:26

Wow, tale je še posebej zakon: http://www.boredpanda.com/blog/wp-content/uploads/2014/

Sicer pa me taki potiski zelo spominjajo na en sicer že precej star špil (tk mal za mimogrede): http://wiki.guildwars.com/wiki/Monk_scalp_designs

Life is war against boredom~

30. maj 2014 12:41

A ti babka 1951 si bila osebno že v tej situaciji? Ko že tako suvereno zapiraš kljune vsem, ki tega zaenkrat še niso doživeli?

Ker sem sama to doživela, ti bom pa povedala, kako je to iz prve roke.

Izguba las je bila takrat vsaj zame prav zadnja skrb.

Nečimrnost mi je pa takoj poskočila za nekajkrat, rut, šalov, klobukov in kap imam še danes za pol naše krajevne skupnosti in jih znam zavezat in nosit na ničkoliko načinov. In čisto popolnoma se strinjam z Vanjo, da ne samo ko si bolan, tudi ko si malo bolj proti dnu iz kakšnega drugega razloga, zelo pomaga, če čimbolj urediš ne samo sebe, ampak tudi svoje okolje. Se mi zdi, da je počutje/ureenojost v obratnem sorazmerju.

Pa da se vrnem k lasnemu barvnemu krogu.

V mladosti sem lase veliko barvala, od zelo svetlih do zelo temnih nians, v lepem spominu imam petke, ko smo se s sošolkami drenjale v naši kopalnici, mešale cenene barve za lase in se čudile različnim efektom na naših glavah. Če je bila moja mama slučajno doma, je zavijala z očmi, predlagala, naj se obrnemo na profesionalce tako glede barvanja las, kot glede čiščenja kopalnice. Ko smo bile po nekaj urah vse kot nove (kopalnica tudi), nas je vedno, tudi če ni bilo čisto res, pohvalila, da smo čedne. Pa ni nikoli pozabila pripomnit, da so seveda mlade punce vedno čedne, da je prav, da eksperimentiramo, ampak da do tridesetega bomo pa vse plešaste, če bomo s tem nadaljevale vsak teden. In smo šle na ples.

No, puberteta je minila, jaz sem se še kdaj pa kdaj pobarvala, seveda ne več tako radikalno kot v najstniških letih, če zdaj gledam nazaj, pravzaprav vedno takrat, ko sem hotela nekaj spremeniti in najbolj  opazna sprememba, dosegljiva v pol ure, je gotovo barvanje las.

In se potem nekaj deset let nisem barvala, nekaj zaradi tega, ker mi je postala moja barva in jaz sama sebi čisto všeč, nekaj zaradi tega, ker do zgodnjih petdesetih nisem sivela, nekaj zaradi tega, ker so mi sivi lasje všeč in sem komaj čakala na gratis pramene.

No, potem sem pa lase izgubila (ni bilo nič nepričakovanega in Babka 1951, če zboliš za rakom, to ni simptom bolezni ampak posledica zdravljenja, kakšenkrat pa kdo izgubi lase tudi zaradi kakšne druge bolezni - in kaj, ga boš dala na čakanje na puh, rdeče ali že kakšne preje in naj za vedno hlepi po trajni tvoje frizerke?).

Salomonov sindrom ali kaj? Ah kje pa, jaz sem bila sama sebi všeč, pa še tistim, ki me njihovo mnenje zanima tudi. Večinoma sem hodila gologlava, ampak sem se hitro naučila, da se moram pokriti, ker poleti te plešasto takoj opeče, pozimi ti pa, če nimaš kape s šiltom, kaplja in sneži v oči. Moja pleša je trajala kakšno leto in mi je res zelo žal, da takrat nisem našla kakšnega tatoovarja, ali pa nekoga s kano. Sem imela zelo lep vzorec za na glavo, jaz nisem risala vzorčkov, sem hotela imeti en napis : ARISTOTEL, PLATON IN SOKRAT SO BALKANCI. Kako mi je žal, da nisem pisala MF.

Alora, lase zgubiš, lase dobiš. Moj nasvet tistim, ki so jih izgubili zaradi zdravil : zrastejo kot zmešani, po glavi sami vrtinci, lasje so pa vsaj en do dva tona temnejši od prej.

Jaz sem tako naredila: To taprvo rastje sem si šla pobrit (kot sem tudi delala vse leto med terapijo, ker eni trije lasi in en neprijeten puh pa ostanejo) V dveh tednih sem imela en cm trdih čvrstih las, takoj sem šla k frizerju in mi jih je pobarval na belo. Zakaj na belo - želela sem nekaj tipo platno in sem ga imela: kariraste (mi ni uspelo) črtaste črno in lisičje (ratalo odlično) pa da ne rečem, kaj sem vse poskusila, itak vse odbriješ vsake dva tedna.

Seveda sem se hitro naveličala in sem spet domača sivka.

In ja seveda, strinjam se s tem, da je vedno, zdrava ali bolana vsaka ženska in tudi vsak moški urejen do te mere, ki ji/mu zagotavlja samospoštovanje.

nola

30. maj 2014 14:55

Ko si opereš sive lase, uporabi pri pranju silver šampon - lasje bodo še lepši :)

30. maj 2014 15:42

Res, da je precej mimo teme, a ko je že v enem postu omenjeno onkološko zdravljenje in posledično izguba las, bo morda komu zanimiv projekt, ki ga nekatere onkološke bolnice z veseljem sprejemajo- poslikava (gole) glave s kano:
http://www.boredpanda.com/henna-temporary-tattoo-cancer

Meni so fotografije srečnih obrazov s prelepimi "kronami" na glavi zelo všeč, delujejo zelo pozitiivno

30. maj 2014 15:44

O, sem preskočila nekaj zadnjh postov, vidim, da ste že našle. No, lepo :)

30. maj 2014 16:00

Meni osebno te poslikave niso všeč,čeprav so lepe,verjetno tudi precej drage,sicer pa stvar okusa in poguma.

mopsika