9. dec 2013 16:26
Ko takole prebiram vaša nedeljska kosila, skoraj ne morem napisati kaj novega. Tudi mi smo imeli doma vedno nedeljsko kosilo, pa tudi sama sem nadaljevala to tradicijo. Otroka me še zdaj pogosto spomnita, kako smo vedno poslušali zraven oddajo "naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo".
Mi je pa zadnji stavek od Julči dal misliti. Včasih ni bilo tako lahko kupiti vse kar imamo danes, ali ker ni bilo denarja ali ker ni bilo tako založenih trgovin kot so dandanašnji.Dejstvo je tudi, da toliko kot danes vemo o hrani, nismi vedeli nikoli prej. In ta nedeljska kosila so bila pravzaprav največ, kar je gospodinja spravila skupaj. Čez teden se večinoma ni jedlo meso, bolj enolončnice, razne palačinke in šmorn...V nedeljo pa je moralo biti meso, temu pa je sledil običajno še krompir, solata itd. Veliko je bilo odvisno tudi od iznajdlivosti gospodinje. Jaz sem kot otrok tudi šla k bližnjemu mesarju po pol kile za juho, če mama ni utegnila, pa me je poslala. Še dobro vem, da mesnica ni bila tako polna kot so mesnice in prodajalne polne zdaj. Zdaj ni da ni. In danes smo vsi, ne samo otroci postali izbirčni, ker pač lahko izbiramo. Jaz sem vesela, da je tako, se pa rada spomnim tistih časov. Saj nam ni bilo hudo, ker nismo niti vedeli, da je lahko drugače. Lačni pa nismo bili, saj naša družina ne.
Še vedno kdaj naredimo nedeljsko kosilo, preprosto zapaše. Večinoma pa kuham bolj po moderno, kar pomeni več žitaric, zelenjave, manj kalorične hrane. Svet je postal globalna vas, spoznali smo okuse od drugod, jih posvojili in to je porinilo našo tradicionalno kuho malo v kot, čisto jo pa najbrž ne bo nikoli. In prav je tako.
Ko takole gledam kuharijo od vsepovsod, tudi druge, danes zelo razvite in kulinarično priznane države niso ravno pretirano bogato kuhale. Pri tem mislim na ljudstvo seveda, v visokih krogih ni bilo odrekanj.Pica je lep primer hrane, ki je danes postala pojem, izhaja pa okolja, kjer je bila revščina. Itd.
naor