Tujina

25. okt 2013 19:05

Dekle ima svojo izkušnjo in bi rekla, da se nek način lahko z marsičem identificiram. Pa tisti "driving home for Xmas" na koncu je tudi tako emocionalen.

Samo je pa takole: nekdo, ki ima izkušnjo dela malo dlje od svojega doma, ima zaradi nje eno legitimiteto govoriti o primerjavi doma: na tujem, nekdo, ki je pa bolj v domačem logu (pa ne toliko geografsko kot simbolno, govorim o metnalnem domačijstvu, ki živi v samoprevari, da je doma po definiciji najbolje zato, kjer je doma in ergo je najboljše domače), je pa s takšno legitimiteto bolj na kratko.

Drugače pa ni slovenski problem to, da mladi odhajajo. Ker je tako, da je treba iti v svet, videti druge kraje in običaje, se znati postaviti po robu skandinavskemu profesorju, ki "ni plačan za tole" (ker se je treba naučiti postaviti po robu na neagresiven način) - je edino to način, da se človek malo odcepi od popokovine. Ker fenomen naših juniorjev, od katerih je že 20% staršev že kdaj kaj počelo za njih na fasku (so se šli vpisat v višji letnik, so šli vpisat oceno.....so šli na govorilne ure...) je tudi stvar posebne obravnave. 

Slovenski problem je to, da ljudje težko pridejo nazaj. Zaradi tega, ker je žalibog stranski učinek tranzicije in zlasti lomastenja po ekonomiji v času 2004-2'008 ta, da doma razen "mamine goveje juhe" skorajda drugega ni toliko, da bi bilo atraktivno. Kam pa naj grejo, npr: diplomirani kemijski tehnolgoi (pri zapiranju tovarn, ki potrebujejo take kadre)? Pa kaj naj počnejo gradbeni inženirji (pri pokradenem gradbeništvu)?. Pa kaj naj počnejo oblikovalci - pri tretji najbolj gozdnati deželi znamo samo izvažati les, če bi slučajno kdo rad delal oblikovanje lesa in potem to pohištvo prodajal - gre v Milano. Tu pa pohištvene firme crkavajo....

25. okt 2013 19:34

Hči naših prijateljev je po trimesečni praksi v Londonu dobila pondbo za takojšnjo službo, izjemno dobro plačano, na področju, za keterega se dekle po študiju specializira, izjemne možnosti strokovnega usposabljanja in izobraževanja .... A se je vrnila domov. In na svojem področju orhe ledino. Nima službe za nedoločen čas, že drugo leto "krpajo" z nadomeščanjem, sploh ne ve, kako bo, ko se kolegica vrne s porodniške, a se je zagrizla in želi vsaj za zdaj biti tu.

25. okt 2013 20:07

Finta je v tem, da punco čist razumem.

Jaz sem nad novim okoljem tudi negodovala kaki dve leti, čeprav nisem imela domotožja. Imela ga nisem, ker nisem bila sama (kot je očitno ona) in ves čas se je dogajalo toliko stvari, da se jih komaj spravi v en dan. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da si, kjer si in si narediti VSAK DAN kar se da lep. Seveda je drugače, če prideš ob koncu dneva iz službe domov in nimaš nikogar, ki bi te lepo objel in bil iskreno vesel tvoje družbe.

Ker to, da si z eno nogo v tujini, z drugo v domači deželi, kar počenja avtorica bloga, NE GRE. In to govorim iz prve roke. 

25. okt 2013 20:46

Enih rož in enih ljudi se ne da presaditi v drugo okolje, drugi bodo pa uspevali kjer koli. Če imaš sam zase dovolj dobre razloge, da si tu (ali tam ali malo tu malo tam), potem bo šlo - ne glede na to, kakšni so, ker vsakdo pač prime na nekaj drugega. Če jih ni, če je vse bolj "bi, pa ne vem, kaj", pa ne bo šlo nikjer. Moje mnenje je, da bi moral vsakdo kako leto ali dve preživeti v tujini, ker se le na ta način zares odprejo horizonti, ko daš skozi vse vključno s tujo birokracijo, davkarijo, zavarovalnicami, šolninami, odnosi s sosedi itd.  Biti tujec je namreč neprecenljiva izkušnja, predvsem za življenje doma.

25. okt 2013 21:25

Sama sem imela priložnost leto dni živeti in študirati v ZDA. Živela sem pri sorodnikih, ki jih od prej nisem poznala, imela možnost potovati, spoznati vsaj en drobec ameriškega življenja. Vendar bi se zdaj navezala na primerjavo ameriškega in slovenskega študija oz. študentov. Sicer ne morem govoriti posplošeno, ker sem spoznala samo peščico ljudi, ki so študirali (ali v ZDA ali pri nas), a neke zaključke sem si lahko oblikovala:

1. V ZDA vsi jemljejo študij resno. Hodila sem na javni dvoletni kolidž, a so vsi prišli tja z namenom, da ga končajo in se zaposlijo/nadaljujejo študij na boljši fakulteti. Pri nas se marsikdo vpiše samo zaradi statusa in/ali vleče študij v neskončnost.

2. V ZDA se vsi pripravijo na predavanja. Vsak profesor nam je na začetku predavanj dal syllabus (teme, ki smo jih obravnavali določeni teden). Vsi študentje smo do začetka predavanj predelali tisto poglavje oz. kar je bilo potrebno predelati. Brez izjem. Pri nas smo na našem faksu dobili priprave za semester samo pri dveh profesorjih (ki sta pač izhajala iz ameriškega okolja), vendar smo bili redki pripravljeni na predavanja.

3. V ZDA študirajo zato, da se naučijo. Vsi študentje so vedno bili pripravljeni tudi za izpite. Ni bilo izgovarjanj ali "švinglanja". Kot primer lahko navedem izkušnjo, ki sem jo dobila na enem ameriškem izpitu. Sredi izpita je profesor stopil iz učilnice in ga nekaj minut ni bilo nazaj. Jaz sem edina presenečeno pogledala in se ozrla po učilnici. Vsi ostali so bili zatopljeni v svoje teste. Nihče ni drugega vprašal za kakšen odgovor, nihče ni kakšnega švinlca povlekel iz kakšnega rokava. Pri nas...boljše, da ne izgubljam besed, ker jih je bilo ogromno, ki so s pomočjo švinglanja naredili pisne izpite. Zaradi tega sta naša dva profesorja z ameriškega okolja doživela hladen tuš, ko sta prvo leto zaupala slovenskim študentom, da bodo uporabili samo svoje znanje za reševanje izpitov.

4. V ZDA vsi študentje pravočasno opravijo svoje dolžnosti. Ni bilo nikdar izmikanj v smislu nisem imel časa, pa ni bilo literature, pa pozabil sem, itd. Vsi smo imeli napisane spise, narejeno domačo nalogo, naučeno snov, pripravljeni zagovor na seminarsko nalogo. Pri nas je marsikdo manjkal, kadar bi moral oddati kakšno seminarsko ali kaj podobnega.

Namen tega mojega zapisa ni, da bi hvalila ameriške študente. Hočem samo primerjati moje izkušnje študija v tujini in doma. Seveda v ZDA ni vsepovsod tako sijajno kot je tu zapisano (mislim na študij) in tudi pri nas ni tako črnogledo.

Bi pa rada poudarila, da je kvaliteta študija odvisna tudi od študentov in kako se bodo le-ti spoprijeli s študijem in ne samo od profesorjev in učnih načrtov. 

25. okt 2013 21:26

Jaz sem ena taka , ki se ne bi ukoreninila kje drugje, tudi mož ne, najin potomec pa že dolga leta lepo uspeva v daljni, tuji deželi. A v sanjah še vedno večkrat hodi po Trubarjevi, mimo Prešerca...

25. okt 2013 21:35

Se mi je zdelo, da sem ga zadnjič srečala....

25. okt 2013 21:36

Moje zlato, za tale zapis sem ti pa hvaležna. Dolgo je veljalo v Sloveniji, da je v ZDA študirati res enostavno, tam vsak naredi, ker je simpl kot pasulj. A točno tako kot si zapisala. Moj sin je naredil v ZDA dva faksa in to v rednem roku. Res je študiral tako kot si napisala, škoda da ponavljam, kar si že napisala. Bila sem presenečena, ker imajo tam dnevno preverjanje prisotnosti, preverjanje znanja.

25. okt 2013 21:40

Vanja

25. okt 2013 23:14

Hm, ko člouk tole bere, dobi občutek, da je edini pravi in resni študij v Ameriki. Pri nas bi pa vsi neki švinglali in zabušavali, s profesorji vred....

lp