4. apr 2013 8:16
Ampak moja mama še danes v sredini 60ih še vedno z največjim veseljem izdolbe kako štruco belega kruha. Jo čisto razumem.
In ko se spomnim, kako smo ga še morali naročati v vaški trgovini, da nas je pričakal naslednji dan, sploh če si hotel ekstra štruco ali hlebec, ker ni bilo samoumevno, da ga boš kar dobil.
In kako smo bili žalostni, ko sem enkrat po pomoti namesto vanilijevega sladkorja v sladko smetano stresla pecilni prašek in je potem le ta bila zanič, torta je ostala brez smetane, ker je enostavno v trgovini niso imeli. Ko je mama kaj več pekla (že takrat je ona pekla potice za ohceti in ostale vaške zadeve), je bilo vedno treba ekstra naročiti, da so imeli tetrapakov več kot samo enega...
Pa kako je vaški štacunar že leta pozneje (konec moje OŠ) letal od Poncija do Pilata, da nas je razvajal, smo imeli vipavske jogurte, tiste, ki so imeli sadje spodaj, precej pred ta velikimi štacunami v mestu, ker je on šel osebno v Vipavo ponje... Mnjam, kako zelo so bili dobri. In še bi se našlo kaj podobnega.
Pomaranče, jp, se še spomnim, ko sem v celi zimi dobila maksimalno dve ali tri, pa še te je prišvercal sosedov sin, ki je vozil tovornjak v Turčijo...
Torej je razlika med tem, kaj si lahko kupil v trgovinah takrat (in prej) in kaj generacijo ali dve pozneje. Kako so to udejanili doma, je pa druga zgodba.
Razvajena sem bila tudi sama, a ne s prehrano, ker sem itak bila neješče sorte in jim na tem področju ravno ni uspevalo, pač pa na številne druge načine.
Je pa resnično ni jedi, ki jo je in jo še danes skuha moja mama, katere ne bi marala, že takrat, sploh pa danes. In kako je fletna, ko mi še danes deli nasvete za kuhanje goveje juhe, začenši s tistim, da moram zasmoditi čebulo na plati štedilnika (malo bolj sofisticirano jo zasmodim v ponvi na indukciji, ampak to sedaj počne tudi sama).
Ravno ta vikend sem bila deležna njenih marmeladnih žepkov, narejenih s salom. Takoj sem bila 30 let mlajša.
Loni Makaroni