Hrana naše mladosti

28. mar 2013 6:15

28. mar 2013 11:51

Kot mnoge/i tukaj imam tudi jaz največ spomnov na hrano, ki jo je pripravljala stara mama. Ker je bila iz Idrskega konca, sem imela privilegij jesti vsak teden idrske žlikrofe. Naravnost čudoviti. Takšni večji, trdni i in filani s krompirjem in ocvirki. Ves čas ko jih je pripravljala sem jo občudojoče gledala. Nato zaliti z žlico omake od včerajšnje pečenke. Njami.

Oboževala sem tudi njen "presn zelje", ki ni bilo presno (surovo), ampak sladko zelje s krompirje in na koncu zabeljeno z ocvirki (čisto malo). To je bila kot juha. Nato so sledili za ene knedelji za ene svaljki z drobnimi ocvirki. Njami.

Rada sem imela bleke, popečene kvadratke iz testa, ki so se tako zelo napihnili (sladkane).

Pohane šnite, ki so mi jih ob nekaj priložnostih, navkljub mojim rosnim letom, dovolili postreči z omako iz črnega, pogretega vina.

Pri prijateljici sem oboževala klasiko, ki jo je ob petkih skuhala njena tetka (in vsak petek sem bila tam), fižolova juha plus štrudl. Potem se malo potikat in zvečer na kakšen osnovnošolski ples. Juhej.

Za zajtrke, se spomnim Emonine paštete s sliko žemlje gor in točno tako smo si jo postregli.

V šoli sem imela rada gris s čokolado. Pri "albancu" pa indijančka ali šamšnito. Cukra za cel teden.

Ko sem bila še čisto mala, so starši obiskom postregli s konzervo doručka (narezan na pladnju in zelenjavne priloge) in vsi so se svetili od veselja. Joj, kako lepi, preprosti časi.

Večkrat sem tudi dobila kakšno Bazooko (če se kdo spomni kaj je to).

Ah...............

28. mar 2013 12:28

kdo bi lahko pozabil na Bazooko?!?!?!

28. mar 2013 13:13

Pa čunga lungo! 

Tudi jaz imam najlepše spomine na kuhinjo moje stare mame. Zjutraj vedno bela kava in žemlja, še danes najboljši zajtrk.

Potem pa makaronflajš (ona je edina skuhala makarone tako kot je treba, do mehkega  ), juha z obršenjem, šmorn na stari železni ponvi malo zažgan in precej masten.

Pa seveda njen štrudl, ki je verjetno edina stvar, ki ima vsaj približno podoben okus če ga naredim tudi sama (verjetno zato ker sem jo enkrat zelo, zelo natančno opazovala in si k receptu zapisala vse možne opombe).

Ah, nostalgija... 

28. mar 2013 13:47

Trikotniki hajdinskih in sirovih pogač, pečenih v cimpletu in krušni peči.

Zadnje sem jedla pred cca. 25 leti. In takrat nisem vedela, kako dobre so bile.

Vir: prleška stara mati.

Drugače pa ananas, pomaranče, banane, ki so jih "bogate"tete 3x na leto prinesle iz velemesta Maribor. Mi si jih namreč doma nismo mogli privoščiti.

 Še danes jih obožujem.

28. mar 2013 14:13

Jaz nisem imela v bližini stare mame, ki bi mi kuhala, sva pa imeli s sestro teto Micko, ki je vsak dan prišla naju "merkat" in potem, ko sva hodili že v šolo tudi skuhat kosilo. Od njenih jedi se spomnim ocvrtih jajčk - v družini je legendarna količina jajc, ki sem jo pojedla tam nekje do 12 leta. Mislim, da me še nihče ni prekosil. Pogosto smo dopoldne skupaj kaj packale - palačinke in presno zelje (gosta juha iz svežega zelja), iz krompirjevega testa izrezani krogci ocvrti v olju in potem potreseni  v sladkorju zraven zelenjavne juhe. Nisem marala starega kruha namočenega v mleku ali bognedaj goveji juhi. Nisem marala bele kave, kakav je še šel in v glavnem nobenih mlečnih stvari. Včasih a redko sem jedla proseno kašo in polento z mlekom za večerjo. Teta Micka je delala tudi eno posebno marmelado, ki jo je hranila v shrambi v kozarcu na patent. Imela je en tak specifičen okus, danes domnevam, da je bila narejena po starem receptu za povidl oz. staro avstrijsko? marmelado iz sliv brez sladkorja.

S sestro sva oboževali Gorenjkino čokolado v prahu, ki sva jo jedli kar z žlico iz vrečke. Fino je šla tudi na tedaj nov izdelek - čokolino. Tudi pri nas smo ob ponedeljkih jedli železni repertoar: goveja juha z vlivanci, govedina iz juhe, pire krompir, ki smo ga potem, ko je zmanjkalo domačega radiča štrucarja v kleti, delali z dušenimi jabolki - tako zelo popečenimi, da so kar malo karamelizrala. Ob torkih je bila običajno rižota s piščancem, korenjem in grahom. Ob sredah zrezki ali makaronflajš, to se je menjalo s četrtkom. Ob petkih fižolova ali kaka druga zelenjavna juha in palačinke, ali šmorn ali zgoraj omenjene krompirjeve šnite. Ob sobotah pozimi krvavice,, segedin,  poleti filane paprike (tedaj fuj), kumare v zosu (grozno fuj), ali kaka druga zelenjavna omaka in meso, ob nedeljah klasično nedeljsko kosilo - goveja juha, v ponvi pečeni kotleti in za naju s sestro piščančja prsa, pražen krompir, endivija ali radič v solati. Spomnim se, da je tedaj v drugi polovici sedemdesetih prišlo prvič na trg puranje meso in takrat smo začeli  na izlete ali v hribe nosit s seboj pohana puranja prsa. ZAkon. Pa paradižnik z vrta zraven. Na morje je šel z nami ekonom lonec poln filanih paprik, ki smo jih jedli s krompirjem v kosih.

Rib nismo kaj dosti jedli, spomnim se samo, da je bila ekstra dobra malica, če je mama prinesla eva tune v konzervi. Sem še vse olje pomazala s kruhom. V šoli smo imeli pa ob petkih za kosilo (od četrtega razreda dalje sem hodila v eno od prvih celodnevnih osnovnih šol v Sloveniji, imeli smo tudi kosila) klasiko - pohanega osliča in krompirjevo solato. Tam sem ugotovila, da ne maram vampov (ki jih doma tudi nikoli nismo delali ali jedli), ker je po njih smrdela cela šola. Pa da ne maram ta sive ribje paštete (fuj in fej). Še ena fuj malica mi je bil kos ljubljanske salame na kruhu in gor ščep kislega zelja, ki je uspešno razmočil ves kruh na pladnju.  NAčelno sem jedla precej stvari, edino od zelenjave tja do enega 10 leta nisem marala paradižnika, pa kumar v nobeni obliki. Nisem jedla sira, salamo pa, kar se je pač dobilo (piščančja posebna :)

Sem pa zelo kmalu, potem, ko se mami ni zdelo več potrebno, da imava s sestro varstvo (tam nekje v četrtem razredu) prevzela kuhanje kosila med počitnicami in sem pogosto poizkušala kaj novega, da sta starša kar zavijala z očmi. S sestro sva imeli vsaka svoj zvezek, v katerega sva lepili izrezke z recepti iz Jane in Naše žene.

Je fajn takole malo brskat po spominu ja..

28. mar 2013 14:27

Huh, meni je pa pečena kri nekaj najboljšega pa če se le da zraven narezana rdeča čebula. PA bog ne daj, da bi se to jedlo z vilico, obvezno s prsti

Mislim, da je ena kulinaričarka (pozabla katera) omenjala, kako pogreša možgane z jajčko, ki se jih ne da dobit. Preverjeno se dajo možgani dobit, vsaj v tušu sem jih že videl.

Lep pozdrav,

28. mar 2013 14:40

https://www.google.si/search?q=bazuka+joe&hl=sl

28. mar 2013 14:48

Jaz sem rada jedla skoraj vse, kar mi je skuhala moja draga stara mama, sem bila precej ješč otrok...najbolj v spominu so mi ostale naslednje jedi...kruhove šnite (za otroke namočene v mleko, za starega ata v vino), bela kava in kruh, bel gres (tapravo gostoto je znala zadeti samo stara mama, če žlica ni stala not, ni bilo dobro..so se norčevali iz mene, da jem "malto"), goveja juha z domačo ribano kašo, na zalogi so bili vedno tudi piškotki "na mašinco" in na modele, ki jih je stara mama imela pospravljene v veliki škatli v špajzu, ki je jaz nisem dosegla (ker sem imela grdo navado, da sem se že pred kosilom najedla piškotkov)..potem sva s starim atom združila moči in prišla do škatle Oboževala sem tudi tisto smetanco, ki se je nabrala na prevretem mleku (kadar je dejansko ostalo kaj mleka v posodi..ponavadi sva na mleko pazila s starim atom..namesto, da bi gledala v posodo, da mleko ne skipi, sva se vedno pogovarjala ali igrala, končni rezultat si lahko predstavljate)...najboljša je bila pa čokolada v prahu kar tako, na žlico..sem jo hodila naskrivaj "ukrast", potem se mi je pa zataknilo in sem kašljala, da me je slišala cela soseska..toliko o "na skrivaj" Večina teh jedi je zame zdaj žal pozabljena, ker so mi odkrili precej hudo intoleranco na gluten in laktozo..ampak spomini pa ostajajo bolj kot jedi iz preteklosti pogrešam starega ata Zdaj velikokrat jaz kaj skuham stari mami, da ji vsaj malo povrnem za vsa leta, ko je kuhala zame.

Že od malega nisem mogla spraviti po grlu krvavic, vampov in zelo mastnega mesa...pa zelenjava mi tudi ni šla preveč v slast.

28. mar 2013 15:39

ah jej.... saj vem, da smetim.... jaz pa nisem bila prav ješč otrok, zato sem pa toliko bolj ješča zdaj. Proooosim recite, da nisem edina....