19. apr 2013 6:09
Zadnje čase se spet večkrat oglasim v Ljubljani, po pravici povedano, se mi zdi vsakič, ko jo obiščem bolj prikupna. Kaj se mi pa ne bi, saj je moj obisk vsakič okronan vsaj z enim novim mostom.
Šalo in sentiment na stran, nekaj me pa moti in me je zmotilo še posebej prejšnji teden, ko je izbruhnilo poletje in izvrglo na pločnike naše prestolnice množico s testosteronom zalitih kolesarjev.
Proti kolesarjenju in kolesarjem nimam prav nič, tudi jaz sem ena od teh, ki so nam miličniki tudi ob šesti uri popoldne izpraznili gume, ker smo nedovoljeno prečkali popolnoma zapuščen živilski trg. In so mi nasproti šole za arhitekturo, tam pred stopnicami, zmaknili tri kolesa. Prvič sem se šla pritožit na milico, edina korist od tega je bila, da so mi razložili, da bež ni uradna barva - drap pa je.
Skratka, znam vozit kolo (ja, tudi brez rok) in sem se vozila z njim v šolo in službo in si ga v večini krajev, kjer sem na počitnicah več kot tri dni tudi najamem.
Takemu kolesarskemu nasilju, kot sem mu priča že nekaj let v Ljubljani pa še nisem bila priča nikjer. Pa ne govorim o Nizozemski in Danski, saj konec koncev smo se vsaj v približno ravnih krajih vsi prevažali s kolesi.
Seveda je prva napaka v zarisovanju kolesarskih stez kar po sredi na pločnikih in med pešci, gre pa seveda za nekaj drugega - eno hudo jezo, ki nima prav velike zveze s prometom.
Tri tipe opažam trenutno med biciklisti - večina (upam) se pelje od doma do službe, v glavnem vsi ti, ki imajo običajno pripavljene pelerine in ostale sitnosti in to pospravijo tja, kjer jih bodo iskali jeseni. Eni gonijo pedale svojih železnih biciklov z eno ali nobeno prestavo do svojih brezperspektivnih študijev in zaposlitev, drugi pa se odeti v "pametne tkanine" na ultralahkih bicikletah, ki praviloma niso opremljene ne z lučjo ne z zvoncem. Imajo celo društvo, verjetno podobno agresivno kot vsa ta društva "dejmo na tej njivi ki je neobdelana delat"
Eno znanko imam, Mojca se kliče, poznam jo že več kot petnajst let.
Takole mi je rekla: Jaz dam mir ljudem, pa najrajši vidim, da ga tudi oni meni dajo.
Z bičikleto ali pa brez, pri nas je tako, da umakneš tistemu, ki se težje premika.
nola