Nekaj besed o rio de janeiru

14. feb 2013 18:03

Uživaj Ežoj, tako kot mi uživamo, ko te beremo!

15. feb 2013 1:42

Uf, uf, treba bo tole v Riu za sedaj zaključit. Že od začetka je bil planiran obisk « Museu Aeroespacial». Zdi se mi, da je Brazil edina dežela južne amerike ki premore lastno letalsko industrijo, pred nekaj leti je ( raje destleti ) je bila proizvodnja tudi v Argentini, vendar sedaj tega ni več, in se mi je zdelo, da bo morda vredno ogleda ( no, en mejčen pritegnjen pa tudi moraš bit, da prideš v Rio za časa karnevala, in namesto da gledaš prsate lepotice kako migajo z ritjo, greš gladat letala ( večinoma ameriška ) v letalskem muzeju ).

Torej, prej se pozanimam kako priti do tam, lastnik hostla je skor kolutal z očmi, kaj si vse ljudje hočejo ogledat in so se pripravljeni tudi nekaj ur vozit za to. Izpadlo je skupaj tri ure, tam in nazaj in prebitih nekaj zelo lepih ur. Saj vem, da vas to zelo zanima, pa, evo nekaj slik:

15. feb 2013 1:54

nekaj mi nagaja pošiljanje slik:

in poezija:

in še poezije:

in ženske v letalskih silah Brazila:

se mi zdi, da bi mi tudi lahko ustanovili kašno letalsko kulinarično eskadrilo................

Zelo mi je žal, da sem pozabil termometer, tele tukaj sigurno niso točni: danes je kazal 39 stopinj, po moje vsaj pol stopinje praveč.

neki mi ( kot rečeno ) nagaja pošiljanje slik.

Jutri grem naprej, cilj: Foz do Iguacu, nekakšn slap, menda tak kot slap Savice, verjetn je vse kapitalistična goljufija, nek potok napeljali čez eno kamje in pobirajo denat od naivnih turistov, kot, da smo mi po župi priplavali. Se pravi, jutri grem na avtobus v pol dveh, vožnja traja 20 ur, verjetno se oglasim pojutrišnjem.

15. feb 2013 7:51

Ampak telefonske govorilnice in "kaslci" (poštni nabiralniki) so pa res nekaj posebnega. 

Že čakam na naslednji prispevek, ker je prav zanimivo branje. Ne razumem pa, zakaj je ta koruza v celem storžu tako interesantna za jest.

Ežoj lepo potuj in srečno vrnitev.

15. feb 2013 8:34

Ežoj,  kulinarična "eskadrila" že obstaja, samo da tega še ne ve. Auč, žleht sem.

15. feb 2013 8:52

Vendelina jr. - a operjena?

15. feb 2013 12:54

Evo, spet jaz, čeprav se nisem mislil več oglasit iz Ria. Kaj pa čem, če tale šef streže pozno zajtrk, tega pa ni za spustit. Tukaj hostli povdarjajo, da postrežejo " Brazilski zajtrk". V primeru tega hostla ( safari ) je to toast( ki si ga sam spečeš ( pravzaprav je ves zajtrk samopostrežni ) na nekakšnem opekaču na plin, nekakšne frišne žemlje, maslo dve vrste marmelade, šunka, sir, " uno za ptiče" ( a so musli ali kaj ), kava, sok, nekašn biskvit, jajca, ki si jih sam spečeš na nekašni plinsko ogreti plošči in jih z nekašno " špahtlo " daš na krožnik ali toast, in nekaj  vrst sadja: papaja ( to imam najraje ), ananas, banane, mango, lubenica, pomoranče.

Torej, sedaj, že spakiran, čakam zajtrk in se odpravim, kot že rečeno naprej.

McNena: kmetijski sejm v Radgoni pred nekaj leti sem si zapomnil po tem, da se ni dalo kupit kuhane koruze, vse drugo, kar je tam bilo sem pozabil. Kuhana koruza je najboljša v ZDA, tam kuhajo res tisto sladkorno, drugje kuhajo navadno, ki ni tako dobra. Poskusi nekje, če nekdo ima domačo, sladkorno, sveže ubrano in skuhano............... , ma poezija ( matr, sem neki poetsko raspoložen ( kava pa še ne diši............

včeraj mi ni šlo pošiljanje slik, pa, evo še dve od včeraj:

in termometer:

Ma saj vem, kolk vas avioni zanimajo, vendar sem neki žleht: zanalašč vam ne pokažem več fotografij.

ežoj

15. feb 2013 14:43

Ežoj,

če greš do Foz do Iguacu, si ne pozabi ogledati bližnjega jezu oziroma hidroelektrarno. Včasih so imeli Brazilci organizirane brezplačen avtobusne oglede hidroelektrarne – zanimivo je videti, kakšne razsežnosti so to in tisto količino bruhajoče vode .... o škodi in negativnih posledicah, ki so jih naredili domorodcem, pa kdaj druhič.

Še naprej uživaj!

15. feb 2013 15:13

            Uf, zdaj imam pa pred očmi film Mission in čudovito glasbo gospoda Morriconeja....

15. feb 2013 17:44

Jasno, Ežoj je šel po tisto, česar ni doma. Ker Zmagu tistga muzeja niso privoščili, ga v domovini Ežoj tudi ne bo videl. Tiste kile mesa pa, ne da ga ne zanimajo, doma je tega dosti, le ogledat si je treba. Pa on je toliko časa na svetu, da ve, da je videti dost, ampak od tega ni nobene muzike. To bo prišparal za doma, ko bo sedel na kakem Unionu, pod marelo, v prijetni srednjeevropski klimi, da se ne bo videlo, kako se dviga temperatura.

Zdaj naj glede arhitekturo, pa eroplane, ki jih pri nas ni.

Želim prijetno potovanje ( meni prijetno branje) in upam, da ne boš preveč trpel v tej vročini.

Te pa čakamo vsak trenitek, ko se priklopimo na Kulslo. Nas je za celo Pratizansko eskadriljo.