Ruth, počivaj v miru

29. dec 2012 11:14

Glej Kozamurnik, ti bom  (upam da z dovolljenjem moderatorke - konec koncev gre za stvari, ki še kako sodijo v okvir te teme) še enkrat poskusila pojasniti.

Še enkrat zato, ker so me že pred časom zmotile reakcije ob smrti sina poznane osebe in sem že takrat omenila to, kar ti bom morda uspela sedaj pojasniti.

Gospo Ruth sem poznala toliko kot ti, s predavanj, tiska in televizije. Jaz, tako kot ti, sem jo poznala, ona pa mene, tako kot tebe ni.

Seveda je bila javna oseba , ampak to še ne pomeni , da jo lahko javnost (ti, jaz in še vsi drugi, ki smo jo poznali in cenili) lahko po mili volji namaka v svoj sentiment, jo tika in se od nje poslavlja, kot da so skupaj krave pasli.

Nič nimam proti spoštljivim izrazom obžalovanja, da se je tako prezgodaj poslovila. Vendelina jr., je na primer lepo opisala to, kar bolj ali manj čutimo vsi, ki smo jo občudovali in vedeli zanjo. Tudi me ne bi motilo, če bi kdo odprl blog ali temo, kjer bi lahko vsi, ki jo bomo pogrešali napisali kako se nas je dotaknila in opisali svojo žalost ob njenem slovesu.

Kar se mi zdi neprimerno, je familiarnost, ki si jo virtualni žalovalci dovolite. Gospa je imela družino, prijatelje in ljudi, ki so jo poznali in ki jih je tudi ona poznala. Njihova pravica je, da se od nje poslovijo tako, kot se njim zdi prav.

Zato, Kozamurnik sem se oglasila, tudi sama sem iz družine, kjer je bilo nekaj članov takorekoč javnih oseb in zato dobro vem, kako moteči so taki javni žalovalci.

Še posebej, če so tako zelo nespoštljivi kot (bom navedla samo nekatere) Vrtejbenka, solan in pultica, ki se niti toliko niso potrudile, da bi svojo žalost izrazile brez pravopisnih napak.

Ne vem če sem uspela razložiti svoje pomisleke, moje pedagoške sposobnosti so žal minimalne.

Ampak eno primero pa lahko dam, ko sta umrla Jim Morrison pa Janis Joplin so tudi žalovale množice; takrat še ni bilo interneta ampak še danes najstnice padajo čez njuna groba v žvaniment.

Zdravje Micka Jaggerja me dosti bolj skrbi kot njega samega - itak bo takrat in  ne ko bodo Maji izračunali padel internet.

Samo najstnice imajo licenco za prilaščanje javnih oseb.

Toliko, Kozamurnik et consortes, jaz še vedno upam in sprejemam pomoč, upam, da tudi ti še nisi dosegla tiste popolnosti, ko je ne boš več potrebovala.

nola

29. dec 2012 12:06

29. dec 2012 12:11

Nola..če sem bila nespoštljiva ,ker sem se pravopisno zmotila..oziroma napačno črko udarila na tipkovnici se njenim iskreno opravičujem..tebi ne...in moram priznat,da te med tvojo blokado tukaj res nisem/nismo pogrešala/pogrešali...si imela ti veliko,veliko več žaljivih postov  kot jaz prvopisnih napak.

Se opravičujem za smetenje tega foruma..toda sem morala odgovorit.

29. dec 2012 12:21

Quod erat demonstrandum...

29. dec 2012 13:12

V spomin gospe Ruth so na spletnem portalu naše nacionalke ponovili izvrsten dokumentarec o njenih pripravah in udeležbi na ultramaratonu Špartatlon. Bila je prva Slovenka, ki je zmogla to preizkušnjo.

http://tvslo.si/predvajaj/in-memoriam-ruth-24

Vredno ogleda!

29. dec 2012 15:00

Meni nikdar niso bila povsem jasna množična obžalovanja in izrekanja sožalja svojcem ob smrti koga znanega. Kot da je to bolj namenjeno tistim ki pišejo, in ne tistim, ki naj bi jih sporočilo dejansko doseglo.

Po drugi strani pa se mi zdi, da je internet še ena možnost za izrekanje množičnega obžalovanja, ki je pred leti nismo poznali. Si predstavljate, kaj bi bilo leta 1997,ko je umrla princesa Diana, če bi bil internet že tako razmahnjen, kot je zdaj??? 

Tako da se v precejšnji meri strinjam z nolinim zapisom.

Ja, poznala sem gospo Rut, sva pred leti sodelovali. Bila je izjemno pozitivna osebnost. Naj bo to dovolj.

29. dec 2012 17:15

Za vse, ki jim ne paše kaj drugi mislijo in pišejo, naj rajši nič ne pišejo, naj preberejo kaj jim je vščeč in kaj ne in se izognejo komentarjev. Na tem forumu je druženje, ne pa obrekanje z mislimi, ki jim trenutno stopijo v glavo. Gospo Ruth sem spremljala v številnih oddajah in po televiziji. Žal mi je za njo, saj bi nam lahko še veliko svetovala.

29. dec 2012 17:51

Ponavljam prošnjo, ki je zapisana zgoraj.

Še vedno pa velja, da lahko, v mejah spoštljivosti seveda, vsak zapiše svoje misli o Ruth, če tako čuti. Mnogi se gotovo vzdržijo pisanja, pa jim ni vseeno, da se je njeno življenje končalo, le da ne čutijo potrebe, pa najsi so jo poznali ali ne, po javnem izrekanju sožalja.

29. dec 2012 18:15

Ruth sem osebno poznala, danes sva se šla od nje tudi poslovit, izrekla sva sožalje Rajetu in ostalim. Ter nato odšla tja, kjer je bila na nek način doma - v bele hribe. Bila je oseba, ki se te je enostavno znala dotakniti, lahko samo preko TV, časopisa, bloga...

Drugače je pa v drobnem tisku na njenem blogu navedeno sledeče:

Vsi domači se iskreno zahvaljujemo za vse poslana, napisana ter nenapisana sožalja!

29. dec 2012 18:41

Loni, zelo se strinjam s teboj. Ljudje smo različni, eni želimo na glas povedati, kako nam je težko, drugi nemo žalujejo. Majhen narod smo, med nami pa je veliko velikih ljudi. Ena takih je bila tudi Ruth. In kadar odide tak človek, ljudje tudi javno žalujejo. 

Angleži so množično žalovali, jokali, polagali cvetje, pa ne samo mladi, ljudje vseh starosti, barv...ko je umrla njihova princesa, pa ko je umrl Michael Jackon ni žalovala samo Amerika, ampak cel svet. Čeprav sem bila še zelo mlada, ko so ubili Johna F. Kennedya, je tudi žaloval cel svet.Itd.itd. Tega ne more nihče prepovedati in se čuditi kaj se gredo, tako preprosto je to.

Kdor tega ne čuti, naj si misli svoje.