Pozdravljene!
Oglašam se v zvezi z problemom, ki ga ne morem nikakor rešit. In sicer gre za mojo 8 letno hči. NAj povem, da je dekle že po naravi tako nežno čustveno bitjece. Toda od septembra se je vse poglobilo in je postalo "nevzdržno". Na začetku septembra so šli s razredom za 5 dni na tabor. In ji je bilo blazno dolgčas. Vse u redu in prav/nekako čist normalno. Ko pa je prišla domov, se je pa vse spremenilo. Npr. najprej se ene par dni ni premaknila od mene stran. Cele popoldneve je čepela zraven mene in se ni hotela nič z ostalimi igrat. Nitiksosedovim ni hotela, ker se je balait stran od mene. Preje je ful rada kje prespala, pri sestrični in bratrancu lai pri starih starših... zdaj noče nikamor. Zadnič je bila cela štala, ker sem jih peljala k dedku in babici, ker sva oba imela službo in ni šlo drugače. CEla štala , ko se hotela domov....joh, dretje , psihiranje, kot pri malem otroku.Potem je postala kriza v šoli. Prej je neznansko rada hodila v šolo, vsake počitnice so bile predolge... KAr naenkrat niti pod razno ni hotela v šolo. Z njo je bilo treba it zjutraj čisto do razreda in še potem smo jo s težavo spravilo v razred. V šoli se ni družila z nikomer, med odmori je raje brala knjige. Hodila je na stranišče, kjer so jo našli v joku. Učiteljici je vedno rekla samo, da tako pogreša mamico. Potem naenkrat zvečer problemi za spat. Nakar mi enkrat prekipi, ker sem celo noč spala pri njej, ker ni mogla/hotela zaspat, se je celo noč premetavala, jokala... Potem sem cel nasl. dan "vrtala vanjo", ko i pove, da sta ji dva sošolca rekla, da bosta pobila njo in celo njeno družino. Groza. Seveda sem se pogovorila z njo, da pač to ne bosta storila in šla na sestanek z razredničarko. Ko sem že mislila, da zdaj vem vzrok problemov in da bomo rešili. pa ni bilo nič od tega. Razredničarka je seveda poklicala oba mulca na zagovor, kjer sta , logično, zanikala stvar. In potem se je še moja hči v "soočenju" obeh mulcov in nje potegnila nazaj in rekla, da ji pa nista nič naredila. Zdaj pa vedi, kaj je res in kaj ne. Zato sem tdi želela, da se staršev od teh mulcev nič ne obvesti o tem, ker nisem več vedela, ali sta res kaj naredila ali ne. da ne bi bila po krivem obtožena. Imam pa občutek, da je moralo biti kaj na tem, ker se mala očitno panično boji zame ( očija niti ne omenja toliko v zvezi s starhom, niti bratca in sestrice ne). Bolj ko se blazno boji zame in me nenormalno pogreša. Od nej ne izvem ničesar. Tisto je bilo 1. in zadnjič, da mi ej povedala kaj jo je strah.
Včeraj mi ej spet dvignilo pokrov, ko je šla zvečer spat. In je vsake 5 minut prišla k nama....enkrat jo lulat, drugič kakat, potem jo je strah, pa spat ne more, pa spet lulat.... Dokler nisem šla k njej spat,da je vsaj zaspala, čeprav sem se komaj odplazila od nej, ker je z enim ušesom busno poslušala, da ne grem iz sobe.
Tako ne veva več kaj naredit. Učiteljica pravi. da jo zelo redko vidi nasmejano. Edino pri telovadbi se včasih toliko razživi, da se malo nasmeje. Ko jo doma kdaj vidim nasmejano, jo pohvalim in vpračam, če se ima fajn. PA se takoj zresni. Kr neki.
NAj jo peljem k psihologu in ali sploh vsaj kaj naredi. Mogoče bioresonanca..sem slišala o velikih uspehih pri psihičnih težavah.
Mogoče ima kdo kako izkušnjo.
hvala
tinkarica
Temo je spremenil(a) tinkarica dne 20. dec 2012 8:41