20. sep 2012 16:36
Tale topic ima tveganje, da bo strahovito hitro zdrsnil v patetiko.
Ker je malo nesrečno primerjati eno gesto med prijatelji z obliko nekontroliranega nasilja in jeze na drugi strani.
Ker lahko smo strahovito prijazne osebe in ne vem kaj še vse, pa kaj nam to pomaga, če smo lahko naključne žrtve strelskih obračunov. Pa je tudi popoloma vseeno, ali smo prijazni ali superzoprni, dejstvo je, da se je tudi v tej državi povečalo tveganje, da bomo naključne žrtve strelskih obračunov. Ena stvar je, ko se tragedije dogajajo zaradi emocije (ko se strelja zaradi ljubosumja itd) ali pa zaradi pohlepa (denar/dediščina je precej visok motiv za taka početja - ko pa jeza postane takšna, da se je ne da več obvladovati, temveč je obratno, jeza obvalduje človeka in gre potem slednji streljati na geodeta - takrat pa to ni več intimni problem, temveč družbeni. In ko imamo družbene probleme, ni ravno najboljša (čeprav je komot) pot, da se gremo zatekati v neke varne zgodbe o prijateljstvu čez vse. Takrat je trenutek, ko se ne gre zatekati v initmno varnost, temveč se mora vsak vprašati naslednje: Kaj pa jaz počnem v svojem vsakdanjiku za to, da bi bilo manj jeznih ljudi okoli mene? Ne zorpnih in sitnih, temveč takšnih jeznih, ki hodijo okoli kot tempirana bomba, ki bo enkrat zelo eksplodirala. Ali sploh prepoznavam take tempirane bombe? Ker ponavadi to niso neki vsepovsodni pretepači, temveč zelo velikokrat tudi malo zaprti in ne posebej pogumni ljudje, ki sem ji na eni točki preprosto zdi, da jih življenje predolgo tepe in je čas, da udarijo nazaj. Se spomnite tisetga filma, ko karakter, ki ga igra Michael Douglas na eni obvoznici LA stopi iz avta in najprej z baseballskim kijem razbije nekaj šip, v nadaljevanju začne pa streljati. Ker se je modelu čisto pretrgalo, ker enostavno ne zmore več ujeti dnevnega ritma in življenja (pa je bil prej petdeset let lojalen državljan).
Skratka, jaz bi raje v to smer razmišljala.
Vendelina jr.