Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

17. sep 2012 9:50

Kozamurnik te razumem, saj sem jaz približno na istem. Ne vem kaj pomeni sedaj to, da je potrebno takoj pripeljati vsakega ali vsako takoj domov. Pa da ne bom začela lajnati kako smo to mi včasih itd. itd.

Pa vendar, zmenki so najlepši zunaj, malo v kino, pa park, pa zabave... ampak ne, doma je najbolj komot. Potem pa lahko imaš v mesecu dni težave z imeni in namesto Francka, rečeš Pepca?

No, meni tudi ne bi bilo všeč sprehanje v gatah, tega enostavno ne bi dovolila. Zato je potrebno sesti za mizo in temu, ki je domač postaviti pravila že prej, preden sploh pomisli na obiske, ki se preveč udomačijo. Boljše prva zamera, kot druga in kuhanje mule. Odvisno je tudi od stanovanjskih pogojev, kaj je možno.

V moji kopalnici sem najraje jaz in najožji člani, če pa je kopalnic več, pa je možno še kaj drugega. Vsekakor pa naj bo veza vsaj prebližno mišljena kot dokončna izbira. Takšna naj bo tudi predstavitev bodočega člana družine.

Vsaj jaz sem tako povedala mojim.

Pa veliko prijaznih pogledov bodoče tašče ti želim, saj veš kdo nam bo  izbiral dom za stare ?!!!

17. sep 2012 9:51

zeta: No ja, in kaj se potem zgodi, ko gredo na svoje, so pa navajeni, da jih nekdo streže od spredaj in zadaj in delajo kar jim paše? Ne vem no, neko določeno omejevanje ne pomeni, da mu škoduješ, ampak ga pripravljaš na samostojno življenje.

Maxi25

17. sep 2012 9:55

Maxi, spregledala si dva hudička, le kaj misliš, da pomenita?

17. sep 2012 9:58

Ups...grem stat u kot :))))

17. sep 2012 10:31

nola je že vse povedala, dodam naj le idejo: če ti "zet" hodi po stanovanju v gatah, sleci se do spodnjega perila še ti, pa da vidimo

Deluje, vsaj v meni znanih primerih je!

Sicer pa, a ni od nekdaj želja staršev, da vedo s kom je otrok, ne pa, da se vlači kdo ve kje

lp

17. sep 2012 10:46

In potem vidiš t'mladga, ko navali na mamo. hahahahaha

17. sep 2012 11:24

Odvisno tudi od starosti otrok in kako pogosto se to dogaja.

Sin, vsak čas bo star 27 let, še ni pripeljal nobene domov, niti tiste ne, s kateri je bil skupaj dve leti. Spoznali smo se le, ko je imel doma zabavo za rojstni dan in nas je predstavil. Je bilo tako, da dekle ni želelo, da se spoznamo oziromani želela hoditi k nam. Prihajala je le, ko nas ni bilo doma in tudi kdaj ostala. Izkazalo se je, da nekako ni najbolj resno mislila ostati z našim sinom, tako da je verjetno ocenila, da bolje da ne navežemo stikov. On pa tudi ni vztrajal, je upošteval njeno željo.

Hči je prvega pripeljala domov pri 23 letih, fant ostane pri nas čez konec tedna, prideta namreč skupaj iz Ljubljanem, kjer študirata. V gatah se tudi občasno srečamo, po kakšnem naključju, ko hodimo sem in tja po hiši, iz tega ne delamo problema. Tudi svakinja je v kratkih hlačah in modrcu skakala po hiši, ko je prvič stopil čez prag in sta se pač tako spoznala. Nič takega, se zgodi.

S fantom se dobro razumemo. Rekli smo mu, da ko je pri nas, naj si hrano in pojačo jemlje sam, tudi zajtrk si sam pripravi, ker s hčero pač vstajata pozneje kot mi. Jaz jima kavo pripravim ali tudi zajtrk, če tako nanese, sicer se znajdeta sama, kosilo imamo običajno skupaj in hči včasih pomaga, včasih ne, odvisno kako nanese. Kopalnico in stranišče imata otroka svojo, tako da s tem ni težav, babica, ko je ni, jima odstopi svojo spalnico, da se ne tiščita na hčerini ozki postelji.

Mene bi sicer motilo nenehno menjavanje prihajajočih fantov in deklet, če bi to pomenilo večkratno ostajanje po nekaj dni pod našo streho in bi me kakšne stavri motile. Sedli bi skupaj z našimi otroki in se pogovorili, postavili meje - kot je rekla nola, pravila postavlja tisti, ki plačuje položnice. In pri nas je vedno odpadel izgovor, da "drugi pa to lahko". Sicer pa vsakemu lahko toliko hodiš po glavi, kot si dovoli.

Me pa ne bi motilo, če bi fantje in dekleta prihajali "do vrat", kot se reče, toliko da se spoznamo in da vemo, s kom je naš otrok zunaj. preveč domačnosti v pubertetniških letih se mi nekako ne zdi na mestu, a kaj vem kako bi ravnala, če bi se mi to bilo tudi zgodilo.

Zmenit se je treba, ni druge. Je pa res, da je pri naših prijateljih kot domač že tretji fant njihove hčere, pa jih ima šele 18 ....

17. sep 2012 12:03

Stvar je popolnoma jasna: Kdor zna postavljati pravila, jih zna postaviti tudi svojim otrokom. In to preden imajo otroci fante in punce. In je tudi tako, da kdor dovoli, da mu pleme paradira doma v gatah (moram priznati, da je mene v mladem odraslem življenju to rahlo šokiralo, namreč to, v kolikih famlijiah se paradira v šlafrokih, gatah in trenirkah pol dopoldneva in pol popoldneva), potem naj se ne čudi, če bo še kak obisk prevzel to navado.

Sedaj ravno razmišljam, kako sem sama preživela zgodnja dvajseta. Hm, po eni strani me je že pogled na zmečano šminko (na obupno umazani polici) mame neke najstniške zaljubljenosti totalno odvrnil od tega, da bi tisto familijo še malo bolj spoznala. Po drugi strani sem imela fante, ki so imel najete garsonjere, tako da njihovi starši niso motili. In po teh izkušnjah nisem imela čisto nobene želje, da bi na vsak način preživela noč v eni napetosti tega, kaj da moji starši poslušajo in kaj ne. C'mon, ljudje....pa te posteljne aktivnosti, to se sliši. Zlasti, če se tega lotijo mlajši ljudje. Že ko par dobi otroke, je težko organizirati zabavne posteljene aktivnosti (takrat se ugotovijo prednosti debelih zidov in dobre izolacije ali pa tisti killer timing ob pol petih zjutraj, ko otroci še spijo), ko pa ti otroci zrastejo v pol-odrasle ljudi, je pa itak dizaster.

Ampak neodvisno od tega, koliko se in koliko se ne sliši, bottom line je v tem, kaj juniorji v resnici pričakujejo od življenja (kaj so jih strarši naučili). Ker permisivna vzgoja jih je pripeljala do tega, da mislijo, da biti odrasel=lahko seksam in lahko rečem karkoli in naredim, karkoli mi paše (tisto o odgovornosti se je seveda skozi socializacijo izgubilo). Ja, takole "iti se odrasle", kjer starši mižijo in s čepki v ušesih spijo, za to, da junior dve sobi proč prakticira en začetniški seks (ker je bolje, da to počne doma, kot pa kje drugje, ne...), takole bi se šel pa vsak odrasle. Naj junior, če koraka z gatami po hiši in njegov/njen partner/ka takisto in svobodno odpira hladilnik in jemlje posodo ven iz omare....izvoli potem še prevzeti tiste tri položnice, od desetih, ki vsak mesec pridejo k hiši. Temu se reče odraslost, ko se človek sooči s položnicami. Če junior zmore plačati še kakšno položnico (in zraven od svoje žepnine še kaj prihraniti), potem je evidentno človek na mestu in potem je to ena zgodba. Če bi pa samo malo bolj na komot seksal...naj pa dete najprej izvoli odrasti. Še prej naj pa njeni/njegovi starši izvedejo zadnje vzgojne ukrepe (ki so jih pozabili) in povedo tisto zgodbo o položnicah.

Tudi resno, pa kje je pa tisto super obdobje, ko se eksperimentira? Pa zakaj hudiča mladi mislijo, da je treba kar takoj (zato, ker je zadaj neka lenoba ali strah pred širšimi možnostmi ali kaj tretje) prvo osebo, s katero se je šlo dvakrat na kavo in zdržalo do konca....v roku treh tednov razglasiti za stalnega/partnerja/partnerico in potem v naslednjem koraku iz te osebe že delati ta mlado/ta mladega? Pri tolikih ribah, ki so še v morju? Mene je pri dvajsetih ideja, da bi imela nekega stalnega fanta...zgrozila čez in čez. Ampak to je bilo twenty-something years ago.

17. sep 2012 12:08

Pri nas doma je oče za naju s sestro postavil strogo pravilo: domov pripeljita le tistega, s katerim se bosta poročili. In res je bilo tako  Sestra je svojega izbranca pripeljala letos januarja, jaz deset let nazaj.

Če se mi je v mladih letih pravilo zdelo prestrogo, se mi zdaj, ko gledam nazaj, zdi čisto ok. V svoji mladostniški vnemi za fante bi se lahko zgodilo, da bi jih domov pripeljala - preveč.

Kako bom reagirala, ko bosta moja dva otroka odrasla, še ne vem.  Tako stroga kot je bil moj oče zagotovo ne bom, paradiranja v gatah v stanovanju pa tudi ne bom dovolila.

17. sep 2012 13:00

Pri nas doma je tudi veljalo to pravilo.

Veljalo je pa tudi pravilo: "spat se pride domov".

Aja, in še eno pravilo: "najprej šola, potem fanti..."

Pa še eno: "pazi kaj delaš, da se mi ne boš hodila domov jokat!"

Kaj več pa na to temo ni bilo. Pa mi tudi ni bilo treba kaj dosti več.

Res pa je, da se s prvim, ki sem ga pripeljala domov, nisem poročila. Sem se pa z drugim...  -še sreča!

In čez par let, čaka ta ista štorija tudi mene in mojega dragega...