Ko nam naši otroci vozijo svoje fante in punce domov

13. feb 2013 10:35

Fajn bi bilo, če bi imel slehernik med svojimi pripomočki tudi tisto cedilo oziroma Sokratovo sito...:

- resnica?

- dobro?

- koristno?

13. feb 2013 15:03

Vnukinja je res cukrček, da bi jo člouk kr pojedu, ampak ostalo....... khm, khm......

lp

13. feb 2013 17:14

Očitno so taki "zgrešeni" primeri niso zgolj stvar sedanjosti ... 

En primer iz romana Njeno življenje (1914) Zofke Kveder, ko tašča govori novopečeni snahi o svojem sinu:

"Komaj je prišel na Dunaj, se je že začelo. Ti ne veš, koliko je zapravil in zalumpal! Kako sem se bala, da se bo že takrat izgubil. Ampak k sreči se je vendar nekako izmotal iz tistih zank, naredil je izpite. Oh, sem si mislila, zdaj je rešen. Toda vedno iznova se je začelo. Dobil je lepo službo na Štajerskem. A pomisli, prišel je v slabo družbo, kvartati je začel, ves zaslužek je zapravil in še iz graščinske blagajne je vzel denar. Telegrafski sem morala obljubiti, da vse poravnam, drugače bi se mu bilo slabo godilo. In službo je izgubil, seveda. Nekaj mesecev je bil pri meni doma. Kaj mi je vse delal, se ne da v kratkem povedati. Na vse strani je bil dolžan; na menico je podpisal moje ime in morala sem plačati. Potemje zopet našel službo. Poldrugo leto je bil mir. Pa se je zopet pripeljal k meni. Mama, daj mi toliko in toliko, če nečeš, da bom izgubljen! In dala sem. Rada ga imam, saj je dober. Samo druščina ga zapelje. Kakor otrok je slab. Nekaj časa strpi, premaguje se, pa ga spet dobijo in zvabijo. Če ima dobre prijatelje, je dobro z njim, če ima pa slabe, je izgubljen. In to veš, da je pokvarjenih ljudi več kakor dobrih. Devetindvajset let je star, pa se ne moreš nič zanesti nanj. Če bi ga človek držal za roko in vodil, bi bilo vse dobro, najboljši bi bil, ali kako more človek paziti na odraslega moškega?! Enkrat sem bila pol leta pri njem nekje na Gorenjskem. A kaj bo mati? Jaz sem že bolehna in stara, jaz ne morem za njim po gostilnah in v njegovo tovarišijo. Še huje je bilo. Vsak drugi dan je hotel denarja od mene, pa sem se rajši vrnila. /.../  No, zdaj, zdaj bo vse drugače. Samo da se je oženil. Kar opisati ti ne morem, kakšen kamen se mi je odvalil od srca, ko mi je pisal, da se oženi. /.../ Ti ga reši! Vem, da ga rešiš. Ti si tudi zame še edino upanje. Saj je dober. Tako mehko srce ima, da bi kožo dal s sebe za drugega. Kolikokrat se je jokal pred menoj, se kesal. Vidim, da je dober."