6. feb 2013 14:12
kara je napisal/a: |
Dragi Miška Miša in Andreja m.! Glejta, imam tudi hčer, ki se je pri teh letih (16-tih) resno vezala, 7 let ima prvega fanta, s katerim živita skupaj itd. itd. torej nisem zaplankana staroverska babnica. Ne gre samo za to, da mi deklico, ki jo poznam in mi je tudi všeč, predstavi.Želela bi, da svoje mlade zveze ne obremenjuje s stalnostjo že sedaj. Lepo je, da se dobivata, sta zaljubljena, vendar se zveza veliko lažje prekine, če tukaj ni vpletenih še kup ljudi, kot so starši, sorodniki itd. itd.. Tudi glede seksualnih podvigov mi je kristalno jasno. Kar se mi zdi prezgodaj, je vključitev t.i. v.d. ta mlade v družino, ker vem in upam, da se ne bo ustalil že kar sedaj. Po eni strani je lepo, da je umirjen, ne divja okrog z sovrstniki, po drugi pa vem, da to potrebuje. Ravno pri hčerki vidim, da je marsikaj zamudila. Že pri rosni starosti se je prilagodila mnenju svojega fanta, nikoli ne bo tako svobodna kot njene prijateljice, ki so bile še nekaj časa brez resne zveze. Dobro, nekaj je tudi pozitivnega na tem, ne rečem. Predvsem želim otrokoma dobro. Vem, da obstaja meja, do kamor smem. Vendar imam tudi sama meje, ko se mi kakšna stvar zdi neustrezna, jih pač poskušam ubraniti, dokler bo šlo, seveda.
kara
|
Kara, nekako razumem tvojo dilemo. Velikokrat take najstniške ljubezni razpadejo ravno v začetku odraslosti (pri 24, 25ih letih), ko ljudje začnejo razmišljati o poroki, otrocih... Tudi v našem sorodstvu je bil tak primer. Punca in fant sta se zaljubila v srednji šoli, stara 16 in 17 let, čez 8 let pa sta šla na razen. Punca je nato v roku enega leta spoznala drugega, se poročila, zdaj živita srečno z dvema otrokoma. Tudi fant se je kasneje poročil in ima otroka.
Sama menim, da je tak razplet verjetno posledica tega, da pri 16ih še nisi izoblikovana osebnost in se še zelo spremeniš, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da to ni več to. Zato te razumem, da svojima otrokoma privoščiš. bi si nabrala dovolj izkušenj, da bi se potem zrelo odločala za partnerstvo in ne da partnerstvo temelji na pretiranem prilagajanju, kot pri tvoji hčeri.
Ampak s tem, da nisi za, da sinova punca pride k vam, ne boš naredila ničesar drugega, kot prepir in mogoče še celo zamero med vama. Mislim, da pri tem ne moreš nič in da moraš pustiti, da se zgodba razvija po svoje. Če jo bo pripeljal domov, še ne pomeni, da bosta potem celo življenje skupaj in obratno
JJ