Slike na stenah

8. sep 2012 1:23

Jah, tako malo "telenovelsko" je vse skupaj, patetično - ampak je vse res

8. sep 2012 8:32

Slika je lahko lepa tudi če ni stala nekaj sto/tisoč/desettisoč/... evrov. Spomladi sem v Gardi kupila majhno 20x20 cm veliko sliko za v kuhinjo za 10 eur, okvir mi je tako kot vse ostale iz lesa naredil oče. Prvič sem jo videla na sprehodu zvečer, jo šla še enkrat pogledat zjutraj pred kolesarjenjem, zvečer pa sem jo odnesla domov. Vsakič ko jo pogledam, se spomnem na tist podaljšan vikend, na gospo, ki  jo je narisala. Dolgo sem iskala nekaj podobnega, pa je bila vedno previsoka cena, ali pa ni bilo povsem 'to je to'.

Zame osebno je najlepše skupek oz kolaž domačih fotografij smiselno razporejen po stenah. Plus uokvirjen kak plakat predstave na kateri sem nadpovprečno uživala. Kakšna taprava slika pa doda tisto piko na i. Stanovanaja polna umetniških del so zame pretežka. Rada imam svežino in domačnost in na ta način sem jo pač dosegla. Pa če sem zaradi tega puhla pa sem.

Ko smo že izven konteksa, zame dom ne naredijo drage slike obešene na stenah. Niti fensi blazine ne vem katerih dizajnerjev. Dom naredi lep skupek, usklajenost vsega skupaj.

Kotarca, upam da ti uspe lepo uredit slike v vašem stanovanju. Da bodo pika na i, dopolnile topel dom, ne pa razstavna galerija. In da bi dala na steno neko sicer drago sliko sam zato, da bom nahranila ego sorodnika, ki niti toliko ni, da bi se pozanimal ob čem mi srček utripa... če je res tok oh in sploh slika, jo komot tudi ponudiš naprej nekomu, ki mu bo res kaj do nje.

OlivaB

8. sep 2012 9:45

Daleč od tega, da bi bilo telenovelsko ali patetično, samo zelo lepo, iskreno in ganljivo. Lepo od tebe, da si to doživetje delila z nami.

Tudi meni se je naredil cmok v grlu.

8. sep 2012 11:28

Hvala!

OlivaB, res je, lepota slike ni v ceni, ampak v očeh gledalca. 

 Pa vendar ... se spomnite, ko sem nekoč v eni oblačilni temi v debati o rdeči barvi omenjala slovensko slikarko Metko Krašovec in njene slike? Nekatere njene slike nastajajo tudi po več mesecev ... Kakšna je torej "prava" cena nekega unikatnega dela, umetnine, ki je ena in edina? Po kakšni "urni postavki" mislite, da dela umetnik, ki na koncu za eno tako delo dobi morda nekaj tisoč €? In še to zgolj nekajkrat v življenju, če je med tisto peščico srečnežev, ki mu kdaj pa kdaj kakšno delo odkupi kak malo bolj razgledan podjetnik, ki namesto v nov vozni park denar raje vlaga v umetnine - teh pa je zgolj peščica, kot vemo. Ali pa morda (še redkeje) državna galerija, ki potem dela daje na posodo državnim inštitucijam. Ali končno nekdo, ki si sliko lahko privošči, kot si toliko ljudi privošči nove avtomobile, nakit, potovanja, abrahamovske zabave in druge oblike "življenjsko nepotrebnih stvari". Ja, res je, umetnine so "luksuz". Niso življenjsko potrebne, nam pa bogatijo življenje, če seveda to sprejemamo tako. Nič hudega, če ne, prav je, da vsak najde nekaj, kar ga bogati - pa naj bodo to sprehodi po hribih, poslušanje glasbe ali pa ustvarjanje s tičino maso. Ali pa plačevanje pregrešno dragih avtomobilov, ki jim nato iz leta v leto drastično pada cena in uporabnost. Nekoč se je v neki temi razpravljalo o tem, koliko je vredna ura likanja in pospravljanja. Koliko je vredna ura umetniškega ustvarjanja? Nihče ne ve ... pa vendar, če bi število ur, ki jih nekdo porabi za ustvarjanje romana, simfonije, slike, drame pomnožili z najnižjo "študentsko" urno postavko, bi prišli do številke, ki se zdi visoka. Kje pa je potem še tisto "nekaj več", kar recimo loči Pavarottija od "sosedovega Lojzeta, ki prav dobro poje"?

Kot lahko kupimo Pavarottijev CD za nekaj 10 €, tako so se pred leti nekateri ljudje odločili, da je vredno slišati njegov koncert v živo in plačali precej več kot nekaj deset evrov. Se jim je zdelo vredno.

Tako gre to.

Mnogi svetovni muzeji so se odločili stopiti nasproti ljubiteljem umetnosti vseh debelin denarnic. Tako lahko kupite izvrstne (čisti legalne) kopije najbolj znanih umetniških del, ki sicer na dražbah kotirajo v milijonih dolarjev, za nekaj tisoč dolarjev. To so kopije slavnih originalov, ne reprodukcije, ampak kopije - torej narejene v enaki tehniki z enakimi materiali, kot je bil narejen original in jih trenutno v večini izdelujejo za posameznega umetnika specializirani slikarji v eni od Kitajskih provinc, seveda pa tudi drugje, tudi pri nas si nekateri slikarski kolegi na ta način služijo kruh. Na takih slikah je seveda označeno, da gre za kopije in jih od "kriminalnih ponaredkov" loči to, da jih ne prodajajo kot original. In tudi pospis avtorja ni ponarejen, kot je to pri ponaredkih, ki zavajajo.

Potem so na voljo bistveno cenejši posnetki neke slavne slike (recimo Van Goghovih "Sončnic"). To pa so na platno tiskani, poskenirani posnetiki originala. Na prvi, oddaljen pogled, se ti zdi, da vidiš "tapravo sliko", ki pa jo od originala loči ploska površina, ni teksture, ni debeline nanosa barve itd. Tudi te reprodukcije so v naravni velikosti originalne slike, cena pa je nekajkrat nižja kot cena kopije.

Potem pa postane zadeva dostopna skoraj za vsak žep. Za nekaj 10 € se da dobiti vrhunske "printe" (natisnjene posnetke originala) na papirju, še bolj poceni posterje, razglednice in podobno.

Ob tej priložnosti se že vnaprej opravičujem skrbnim moderatorjem, ker sem zašla z osnovne teme.

Mojca

9. sep 2012 19:09

Kaj pa se lahko zgodi, če se namesto v sliko zaljubimo v njen okvir? Presenečenje!