7. sep 2012 23:47
Na jok mi gre ob tejle temi, res.
Kotarca, oprosti, saj nisi ti kriva, ker si načela tako temo. Obesi slike po svojem občutku, ko se boš ob njih lepo počutila bo to tisto pravo. Saj jih imaš za svojo dušo, zato naredi tako, kot se bo tebi zdelo najbolj prav. Vsaka ima svojo zgodbo in poskušaj te zgodbe nekako tako skombinirati, da se ne bodo napadale ene drugih.
Kakšen pa je človek, ki podari sliko?
Jaz bi se v takega človeka zaljubila, kot bi se zaljubila v človeka, ki bi zame pri skladatelju naročil skladbo. Ampak jaz govorim seveda o človeku, ki ti podari sliko zato, ker te ceni in ker te ceni, se te trudi seveda čimbolj spoznati in če te dobro (s)pozna, težko "fali" pri izbiri slike.
No, kot sem prebrala "med vrsticami" je tale tvoj žlahtnik druge sorte ... verjetno je sliko (ki tebi očitno sploh ni všeč) kupil samo zato, da je pokazal svoje premoženje - imam prav? Škoda.
Z vami bi rada delila staro zgodbo o neki sliki.
Nekoč smo študentje likovne akademije pripravili razstavo svojih študijskih del v Gradu Tivoli. Ves teden smo bili v akciji in vsi smo imeli tremo pred tako pomembnim dogodkom. To, da bodo zadeve, ki so do tedaj nastajale v tišini varnih ateljejev in so jih ocenjevale zgolj oči naših profesorjev in sošolcev, zdaj pa bodo kar naenkrat na ogled v prekrasni ogromni galeriji vsej javnosti, je na nas delovalo precej stresno, priznam.
Razstavo smo odprli, trema se je umaknila ponosu in dnevi so minevali. Pa me je nekega dne profesor Janez Bernik poklical ven iz ateljeja in mi povedal, da je na šolo klical nek nemški par, ki si je razstavo ogledal in si želi kupiti eno od mojih študij moškega akta, preprosto črno belo risbo s čopičemsliko na papirju. Za vsako ceno.
Nisem mogla verjeti in sem mislila, da me heca, ker mi ima v resnici za povedat kako kritiko ... Pa ni bil hec. Profesor mi je čestital in mi zabičal, naj grem takoj v tajništvo po kontaktno številko teh ljudi in naj si izmislim eno "pametno ceno". Meni je šlo na jok. To je bilo prvič, da je nekdo hotel kupiti nekaj mojega. Sliko mene, drobne študentke tretjega ali četrtega letnika, ki sem se vsak večer prav med Bernikovimi urami borila z negotovostjo in z ogljem rila po papirju, da bi vsake toliko doživela njegove značilne besede pohvale:" No, ja ... kolegi, kaj pravite, tule se pa mogoče že nekaj svita." Ne morete si predstavljati, koliko so te, vedno malo cinične besede našega velikega profesorja pomenile nam, študentom. Takrat si v daljavi slišal aplavz - kaj aplavz, orkester je zaigral!
Komaj komaj sem iz njega še izvlekla, za koliko približno so v njegovih časih prodali takšno študijo, potem pa se je samo še skrivnostno zasmejal, mi rekel "pa ne mi skupaj past pred kupci" in odbrzel po opravkih.
In sem šla v tivolski grad z drugo sliko, jo po dolgih pogajanjih z varnostnikom (joooj, to so bile tudi štorije) zamenjala s "prodano" in odbrzela v neko stanovanje, kjer sta me pri svojih slovenskih prijateljih pričakovala moja "nemška" kupca (gospa je bila Slovenka, mož pa Nemec).
Ko sem sliko povlekla iz tulca in jo razvila na mizi, sta se gospod in gospa objela in gospa je začela glasno jokati ... Meni ni bilo nič jasno, sram me je bilo in najraje bi se vdrla v zemljo. Gospa je potem objela mene in mi v slovenščini govorila, da sem angel in take reči. Mislila sem, da me bo konec, še danes podoživljam tiste čustveno nabite trenutke.
Gospod je po nekaj mučnih trenutkih tišine začel v robati angleščini pripovedovati zgodbo o njunem sinu, nadarjenem violončelistu, ki je v najstniških letih tragično preminul. Od takrat je bilo njuno življenje prazno, je rekel ... Ko sta tistega dne kot velika ljubitelja umetnosti zavila v tivolski grad in sta med množico slik, risb, skic, grafik in kipov zagledala mojo skromno sliko, sta baje v njej prepoznala svojega sina. Ravno tako je sedel na svojem stolu, ko je uglaševal inštrument in ravno tak mir ga je obdajal, o sta našla v tisti moji sliki.
Ob tej zgodbi sem začela jokati še sama in jima sliko želela na vsak način podariti. Kaj takega se mi namreč še nikoli ni zgodilo, nikoli prej nisem pomislila, da ima lahko nekaj potez s čopičem takšno moč. Vztrajala sem, da slika absolutno pripada njima, saj drugače ne more biti ... pa sta s plačilom vztrajala še ona in na koncu smo "poračunali" po tisti "Bernikovi" tarifi izpred 40 let
200 takratnih nemških mark, če se prav spomnim (je prav, da ceno napišem, ker so v prejšnjih postih debate tudi o cenah, pa vem, da bi marsikoga zanimalo, kaj pomeni "za vsako ceno"
Ne vem, kako sem prišla na trolo in domov. Ne vem več, za kaj sem zapravila svoj prvi honorar (verjetno za barve, kaj pa ), zelo dobro pa se spomnim, da mi je prav srečanje s svojimi prvimi kupci dalo neko posebno moč in energijo za naprej. Ker sem namreč na lastni koži občutila, kako je to, ko pravi človek "sreča" pravo sliko. In da slikarstvo ni samo osamljeno tuhtanje za štirimi stenami, temveč tudi radostno osrečevanje ljudi. Zato imam rada svoj poklic.
Oprostite, če sem koga užalila s pikrimi pripombami prej ... morda je komu zdaj bolj jasno, da je na svetu še kaj važnejšega od kavčev, blazinic in okvirjev, ki se slučajno dobro ujemajo.
Mojca
Vanja
da ge še meni na jok .
